Pridejo trenutki »slabosti« ko predamo svojo moč nekomu, ki smo ga postavili na »prestol« in ga prosimo za pomoč. A včasih kljub njegovi ljubezni do nas, nas lahko nehote usmeri v nasprotno smer, kot smi bili namenjanji, samo zato ker ima ta oseba drugačen pogled na našo situacijo. In tako mu nehote predamo naše »življenje«.
In hitro se znajdemo na razpotju. Na razpotju ali nadaljevati ali se ustaviti. Včasih nas trese.
Naša »napaka« je navdušenje nad valom nove energije in želimo narediti vse na enkrat in pademo. Svet se nam sesuje in odpre se nova realnost. Nov svet, ki ga je potrebno odkriti. Utrujeni smo in brez idej kako naprej. Ko se ustavimo je mogoče le zato, ker je potrebno to novo »stanje« osvojiti.
Samo naprej naj bo naš moto. Brez boja, brez dokazovanja. Zaradi nas. Zato, ker se učimo biti sami seboj v svoji svobodi. Biti iskreni do sebe in živeti v skladu samimi seboj.
Bolečina, jeza, maševanje, nelagodje, občutek ujetosti / nemoči ..so občutki ki smo jih navajeni. Prepričanja iz preteklosti, da so nas nekateri obdržali na mestu.
Je čas, da se nehamo zavajati, da je potrebno to narediti zaradi drugih in stopiti naprej?
Imejmo se radi
inspiracije