Duhovni napredek se začne in konča v naši glavi. Zato je bistvenega pomena, da je naša glava bistra. Že sama beseda »duhovni« se nanaša na duha, duha v nas samih. Kot sem omenil že v prejšnjih prispevkih, je človekova duševnost sestavljena iz uma in duše. Če govorimo o duhovnem napredku, je torej smiselno gledati na dušo. Na tem mestu pa se moramo vprašati, ali naša duša ni popolna že od samega začetka?! Dejansko ni, saj če bi bila, se na svetu ne bi več pojavili v fizični obliki. Je pa duša, ali kot sam pravim srček, vseeno nekaj, kar bi morali vedno poslušati, saj on ve, kaj potrebuje v tem življenju, da napreduje in se razsvetli. Razsvetljenstvo vam je kaj znano? O njem drugič
Društvo Grem naprej se tako imenuje zaradi ideje, da človek gre v življenju naprej in da zaživi. Vendar kaj to pomeni v čisti osnovi? To, da sta duša in uma bistvena, da se premaknemo naprej. Slednje dosežemo tako, da začnemo obvladovati um in poslušati dušo, kaj nam govori. Duša je to, kar dejansko smo. Ne to, kar smo se naučili biti, ampak to, kar smo v svoji biti. Ona točno ve, kaj je za nas najboljše in nas zmeraj vodi po pravi poti. Vse to pa le pod pogojem, da si prisluhnemo. Duša je običajno skrita nekje globoko v nas. Ljudje pogosto rečejo: »Moraš se poglobiti vase.« Zdaj veste, zakaj. Na žalost pa je veliko ljudi srček spravilo v eno škatlico daleč stran v zakotno sobo. Kdo je kriv za to? Dejansko mi sami in naša okolica. Že od malih nog so nas učili stvari, ki so v večini primerov neuporabne. Vsekakor z namenom! »Poslušaj to, delaj tisto, bodi tak …« Vse to je privedlo do tega, da smo nehali gledati s srčkom in vklopili naš um. In ta je današnji »lump«, ki nas ovira pri duhovnem napredku.
V umu so shranjene vse izkušnje, vse informacije, vse bedarije, vzorci, navade, bolečine … Našteto zelo vpliva na nas in nas tudi oblikuje kot posameznike. Kako pa nas lahko to toliko ovira pri napredku? Če so nam recimo naši starši vcepili v glavo, da Bog ne obstaja, da je duhovnost bedarija in izguba časa, potem bo za nas zelo težko priti ven iz tega vzorca. Seveda se da, vendar se za to porabi precej časa in energije. In vzorcev, ki nas ovirajo, je en kup! Sam sem denimo pomagal ljudem, da razumejo več na preprost način. Ponudil sem jim svoj pogled na stvari in svetoval, naj sami premislijo, ali je nekaj prav ali ne. Ko so začenjali opažati, da na svetu vsekakor obstaja nekaj več in da moj pogled ni napačen, so se začeli tudi spreminjati in to zelo hitro. In to so bili ljudje, ki niti približno niso imeli namena meditirati in delati na sebi. Zdaj pa so čisto drugačne osebe, boljše osebe. En kup knjig ali pa le par besed na pravem mestu imata lahko enak učinek. Pa tudi, lažje je nekomu slediti ko je pot že prehodil.
Kot smo ugotovili, um dominira dušo. On jo nadvladuje in se noče premakniti. Pa je res tako? Načinov, kako se ga »rešiti«, je kar nekaj. Na primer meditacije, druženje z odprtimi ljudmi, izobraževanje na tak in drugačen način … vse, kar pomaga, da začenja um sprejemati širšo sliko. Da ne reče takoj: »To je tako in pika!« Po tem se dejansko razlikujejo pametni in neumni ljudje. Pameten človek bo, tudi če nečesa ne bo znal, vedel vsaj, kako postopati, da bo prišel do želene informacije ali učinka. Eden od učinkovitih načinov, da se rešite uma, je ta, da si rečete, da ste nič!
Ja, sliši se grozno, vendar pomaga. Um in ego sta dejansko eno in isto. Če imamo majhen ego, je lažje, vendar ima večina ljudi prevelik ego. Zakaj priporočam, da si rečemo, da smo nič? Ego tega ne mara in bo argumentiral na sto in en način, zakaj on ni nič. Vrednost nas samih je določil on in če mu to vrednost naravnamo na nič, ga toliko zmedemo, da utihne. Da še malo razložim, zakaj je tako. Kar posedujemo v fizični obliki, je vredno nič ali vse. Vrednost je relativna. Kar smo dosegli, je spet vredno nič ali vse. Vsekakor ne bomo ne enega ne drugega nesli v grob in vesolje bo zanimalo samo, kaj smo dobrega naredili v življenju in ne kaj smo zaslužili. Tudi dobra dejanja so zame ovrednotena z nič ali vse. Nekdo, ki naredi nekaj zares dobrega, ne pričakuje papirnatih diplom in javne pohvale. Če jih pričakuje, je to naredil samo zaradi ega in ne zato, ker mu je tako narekoval srček. Sam sem pomagal res ogromnemu številu živih in mrtvih. Pa ničesar ne pričakujem v zahvalo. To, da ustvarjam lepši svet za vse, je zame čisto dovolj.
Če si torej rečete, da ste nič, »zresetirate« vse, kar ste bili in kar ste. Vaši duši to sploh ni pomembno. Njej je pomembno le, kdo ste in kaj je vaše poslanstvo na tem svetu!
Je pa um še zmeraj uporaben, da ne bo pomote. On nam pove, da ne moremo leteti in da naj se ne mečemo v prepade. On nas tudi opozori, kje so naše fizične zmožnosti, preden pregorimo. Pomaga se nam premikati, dihati in funkcionirat. Predvsem pa … ali je naš um naš nasprotnik ali naš zaščitnik? Dokler ga ne »onesposobimo«, je definitivno naš nasprotnik. Ko ga sprejmemo in začnemo obvladovati, da pricurlja na površje naša dušica oz. srček, takrat pa um postane naš zaščitnik, zaščitnik duše!
Lep pozdrav
Marko Polž, Društvo Grem naprej
inspiracije