Vprašanje o katerem sem nehote pričela razmišljati, ko me je neka gospa zavrnila iz razloga, češ, da je slišala, da sem dobra, ampak da sem ji konkurenca. Konkurenca, kakšna konkurenca? Mar sem ji res? Ali konkurenca res obstaja ali je zgolj produkt v miselnosti zahodnega materialistično in kapitalistično usmerjenega sistema? Gospe sem odgovorila, da do tistega trenutka, ko je to besedo omenila o tem sploh nisem razmišljala (in res nisem), ker za mene konkurenca enostavno sploh ne obstaja, v mojem sistemu je preprosto ni. Zakaj? Ker je zame vse okoli mene energija. Ti si energija, jaz sem energija, vse je energija. Ti vibriraš na določeni frekvenci, jaz vibriram na določeni frekvenci, vse čisto vse vibrira na določeni frekvenci. To pomeni, da vsak od naju, vsak od nas priteguje k sebi točno tiste frekvence in tiste vrste ljudi, na katerih tudi sam vibrira. Frekvence iz katere deluješ nikoli ne "zmanjka," vedno znova z njo priteguješ nove in nove ljudi. Če dvigneš ali znižaš svojo vibracijo, potem v tem neskončnem potencialu spet pritegneš nove ljudi, ki seveda vibrirajo na tvoji stopnji zavesti, višji ali nižji.
Če globoko v sebi verjameš, da obstaja konkurenca, kakršnakoli, kjerkoli, potem verjameš, da na tem svetu nisi nič več kot zgolj skupek mesa in kosti, deluješ na nižji stopnji vibracije in zavesti. In kaj je v resnici konkurenca? Konkurenca je strah, da takšni kot smo nismo dovolj dobri, da ni varno, da nam bo zmanjkalo, da ni dovolj. Kaj nam torej kaže "konkurenca?" Da imamo v sebi nerazrešene blokade, nek strah pred prihodnostjo. Kje, pri komu je torej resnični problem? Pri nas ali pri "konkurenci"?
Vsaka od figur na karti drži levo dlan obrnjeno navzgor, da bi sprejemala, desno drži navzdol, da bi dajala. Celoten krog ustvarja strašansko energijsko polje, v katerem vsi sodelujoči posamezniki v krogu prispevajo k ustvarjanju edinstvene celote in s tem prispevajo k ustvarjanju nečesa mnogo veličastnejšega in večjega kot bi zmogel katerikoli izmed nas sam.
Če je vse eno, če smo vsi povezani med sabo, potem takrat ko delujemo drug proti drugemu, v resnici delujemo proti sebi.
Vsakokrat, ko zavrnemo drugega namreč zavrnemo priložnost, da bi skupaj ustvarili nekaj večjega kot zmoremo v resnici sami.
In če že res misliš, da okoli tebe res ni dovolj, da bo zmanjkalo, da nisi dovolj dober/dobra ali dovolj lep/a... Potem se spomni, da je na svetu 8 milijard ljudi, da ta številka vsak dan narašča in narašča. Spomni se, da na zemlji 1% ljudi obvladuje 99% vsega bogastva na svetu. Si v najdrznejših sanjah sploh lahko predstavljaš kakšno obilje obvladuje ta svet, v kakšnem obilju v resnici živiš? Mar ob tem kar vse že imaš, res še lahko razmišljaš, da na tem svetu ni dovolj, da bo česarkoli zmanjkalo in da bo, če bo že kdaj zmanjkalo, zmanjkalo ravno in samo pri tebi?
In če še vedno ne verjameš, da je obilje vsepovsod okoli tebe, v tem trenutku poglej okoli sebe…miljone hiš, stavb, avtomobilov, materialnih in naravnih stvari je čisto v vsakem trenutku okoli tebe. Če še vedno ne verjameš, pojdi v naravo in se razglej naokoli…na milijarde listov v tisočerih različnih odtenkih je okoli tebe, milijone dreves, milijone rastlin, milijone živali,… neskončno obilje je to, kako lahko ob takem neskončnem obilju sploh pomisliš, da ga zate ni dovolj, ko si pa sam v čisto vsakem trenutku del vsega tega?
