Sreča je gledati v kozarec in videti resnico kozarca
To, da vidimo, da je kozarec na pol poln in da smo za to hvaležni, ter da vidimo tudi prazen del kozarca in se vprašamo, ali lahko kaj naredimo glede tega. In če ne moremo ničesar narediti ... Lahko to sprejmemo?
V resnici sreča ni to, kar ti svet da (koliko vsebine je v tem kozarcu). Sreča je v tem, kar misliš o tem, kar ti svet da, kakšne misli te ob tem preplavljajo.
Sreča = dogodki, ki jih zaznavam – moja pričakovanja
Sreča je enaka ali večja kot razlika med tem, kako vidiš dogodke, stvari, ki se zgodijo v tvojem življenju, in tem, kar od njih oziroma življenja pričakuješ, tega, kako misliš, da bi se življenje moralo obnašati, odviti.
Torej če se življenje uskladi s tvojimi pričakovanji, si srečen, v nasprotnem primeru pa nesrečen?
V resnici smo nesrečni zgolj zato, ker zamenjujemo dve stanji. Eno od njiju je sreča, drugo pa užitek, zabava.
Sreča je tisti občutek miru, zadovoljstva, ki ga občutimo, ko sprejemamo svet, ko rečemo: všeč mi je svet takšen, kakršen je ta trenutek.
Užitek je moderna nesrečna zamenjava za srečo
Ko nisem zmožen doseči stanja sreče, grem ven in se zabavam, boom, booom, se zamotim in moji možgani prenehajo razmišljati. In ko preneham razmišljati, mislim, da sem srečen. Ko sem zaposlen in zamoten in moje negativne misli utihnejo, sem srečen. Ne zaradi tega, ker sem v resnici v tem stanju miru in sreče, ampak zato ker sem suspendiral svoje nesrečne misli.
Izgubil sem sina. Bili smo na družinskih počitnicah in v štirih urah sem iz sreče zašel v nočno moro – izgubil sem otroka. In vprašanje, ki me je zadelo, je bilo: kaj lahko naredim, da ga dobim nazaj? In nič, kar bi lahko naredil, niti to, da se zaprem v sobo in jokam vse življenje, ga ne bi vrnilo. In spoznal sem, da se lahko odločim: ali izberem, da bom trpel, ali pa nekako sprejmem življenje, ne glede na to, kako kruto je postalo, in naredim reset. Izberem ta trenutek kot ničto točko in ga poskušam vsaj malo izboljšati. Da bo jutri malo boljši.
Izberem, da bom nekako sprejel življenje, ne glede na to, kako kruto je postalo, in naredim reset. Izberem ta trenutek kot ničto točko in ga poskušam vsaj malo izboljšati. Da bo jutri malo boljši.
Ali ne bi bilo osupljivo, če bi lahko dosegel 10 milionov ljudi in jim predal to sporočilo, ki, mimogrede, očitno deluje. Vsak, ki ga sliši, reče: ja, to je smiselno. Si lahko predstavljate svet, v katerem bi bilo 10 milijonov srečnejših ljudi? To sicer ne bi pripeljalo Alija (sina) nazaj, ampak svet bi bil nekoliko boljši kot na dan, ko je odšel.
In za konec bi dodali še:
Treba je znati sprejeti tudi to, da včasih česa nismo zmožni sprejeti
Da nam tudi to spodleti in da ne vidimo izhoda. Šele nato smo v stanju resničnega sprejemanja, ko sprejmemo tudi tiste misli, ki se nam pojavijo, ko ugotovimo, da nečesa nismo sprejeli. To je ključ. Da tudi to sprejmemo in se ne vznemirjamo, da nam ni uspelo.
inspiracije