Afirmacije za Srečo?!

Draga moja. Rada se smejem. Včasih še raje na svojem mehkem stolu pestujem žalost. Ne vdajam se ji, klepetam z njo. Ta žalost je včasih neopisljiva, pride od nikoder in navidezno nima logičnega vzroka. Takrat se ne sprašujem, kje je smeh in moj optimizem, otožnosti ne podim stran. Pustim ji, da spregovori. Podzavesti ne moreš pretentati in pozitivne afirmacije so larifari, če niso v skladu z najglobjimi prepričanji!
 
Žalost ima tako svojo zgodbo, svoje korenine. Poleg tega, draga prijateljica, je dobro, da veš, da v meni živita dva pola. Radost- žalost. Presenečenje, kaj? Oboje sem jaz. Priznam :)
 
Slaba sem v natolcevanju, v pompoznem poenostavljanju stvari, slabo se mi piše, ker ne morem pogledati stran od tistega, kar je črno v svetu, v meni, kjerkoli! Še težje govorim ljudem: " Ne bodi žalostna, nasmej se, življenje je lepo!"
 
Mene bolj zanima od kod prihaja žalost in o čem bi rada spregovorila. Tako včasih pošiljam v svet priznanje otožnosti, dajem ji ceno in veljavo, ko bi jo drugi radi pohodili. Jo zamenjali za kaj, kar se jim zdi bolj kul.  Vztrajam in bodirm ljudi, da pogledajo tudi to stran. Zakaj umikamo pogled? Zakaj v sebi nočemo videti negative? Bo zato izpuhtela, izginila, odšla? Je to odrešitev?
 
Vem, da veš, da sem morda prav zaradi opazovanja sebe v celoti tudi radostna in imam nek poseben lesk v očeh. Toda dala si mi misliti. Verjetno me za to nihče nima zares rad. Ker kažem na skrito, na nepriznano, ker govorim o bolečini in žalosti, kot bi podajala recept za kruh. Ljudje tega nočejo. Oni hočejo blišč, lahkotnost, občutek, da življenje sploh ni težko, da je občasno "teža" življenja samo utvara? Pa je res? Kaj bolj kot sreča?
 
Ne želijo si spoznat, ker potem ne bodo pijani od vznesenja, ki ga prinašajo minljive stvari. Zanimivo mi je, ko opazujem ljudi, da se jim sreča, smeh in lahkotnost zdijo tako resnični, ko jih doživljajo, žalost in težka čustva pa so samo krama, ki jo je potrebno odstraniti. Zavekomaj! A kako lahko obstaja svetoba brez teme? S smehom smo pomirjeni, ga sprejmemo, žalosti pa ne? Lahko potem rečemo, da sebe sprejemamo v celoti? Sploh vemo kdo smo, kaj vse živi v nas, skozi nas?
 
Torej, lahko sem samo še vesela, takšna, da me bodo imeli radi drugi. Lahko pa priznam vse, kar sem, si dovolim, da sem celota in se končno naučim imeti rada sebe. Dol mi visi, kaj si mislijo drugi, mi je pa žal, da nemo bolščijo samo v tisto, kar hočejo videti.
 
Rekla bi, da je poanta ravnovejse med obema svetovoma. Seveda človek ne more živeti samo v otožnosti, pa tudi konstantna "sreča" jemlje energijo. To opaziš, ko se začneš ukvarjati s seboj in si želiš samo še miru. Iščeš zlato sredino. Opazuješ vse, kar je za druge dobro ali slabo, sam pa čustev sploh ne vidiš in vrednotiš več kot nasprotujoča si. Ne istovetiš se čustvi, se pa skozi njih učiš o sebi.
 
Danes sem spet otožna. In lepo mi je. To so sladki občutki, včasih mistično sporočilni.Takrat nastane tudi kakšna pesem, ki jo zapišem v svojo majhno beležko. Tudi torstna čustva so ti lahko v navdih. Zato- pusti si jih čutiti. Ko se z nekulskotjo pomiriš, postaneš sebi prijatelj.

Mojca Debelak - MojChi