Vedno kadar amigdala sproži signal boja ali bega, naše telo nemudoma pospeši utripanje srca, sprosti pravo povodenj adrenalina in v naš krvni obtok pošlje še kaskade drugih stresnih hormonov. Nedavno izvedene raziskave kažejo, da adrenalin ustvarja v možganih močnejši spomin, kot pa ga ustvarjajo hormoni veselja in užitka. To pomeni, da so naše neprijetne izkušnje »kemijsko dodatno okrepljene«, tako da ostanejo v nas veliko dlje od naših prijetnih izkušenj.
Da bi bila težava še večja, ima večina med nami preveč dejavno amigdala; to pomeni, da preveč zlahka in prepogosto sprošča adrenalin. Tej motnji pravijo znanstveniki »vroča« amigdala in menijo, da nas prav takšno delovanje amigdale najbolj ovira pri tem, da bi bili srečni. Vroča amigdala se skriva za našim nagnjenjem, da hitro »pregorimo«, zlahka postanemo panični ter na splošno iz muhe delamo slona. Ljudje z najbolj vročo amigdalo so ljubitelji drame, zasvojeni so z besom, neprestano so zaskrbljeni ter se kronično pritožujejo.
Kadar amigdala zaradi prenapenjanja obtiči, razširi negativne živčne poti v naših možganih. Naš um dobesedno povozijo negativne misli, postanemo zaskrbljeni, neprestano si v mislih prikazujemo tisto, za kar nočemo, da bi se zgodilo, in tako postajamo vse bolj tesnobni in nesrečni.
Vroča amigdala tudi negativno vpliva na zdravje: kadar naša amigdala neprestano pritiska na gumb za beg ali boj, se v telesu nakopičijo stresne snovi. V našem svetu so skorajšnja nesreča na avtocesti, soočenje s šefom ali sodelavcem in prepiri s partnerjem. Čeprav je res, da te vsakodnevne situacije sproščajo hormone bega ali boja, pa ni potrebno, da se poženemo v zavetje ali da nekoga udarimo – torej za telesne aktivnosti, ki so nekoč do kraja izkoristile tiste močne stresne snovi. Namesto tega stresni hormoni zdaj postopajo naokoli, se kopičijo ter povzročajo utrujenost in bolezni v našem telesu.
Preveč dejaven alarmni sistem lahko škoduje našemu zdravju in dramatično zniža našo izhodiščno točko sreče – razen če se naučimo, kako ga premagati.
inspiracije