Dokazano je, da primarni stik potom dotika kože na kožo, očesni stik in druge vrste prijetnih dražljajev v otroku zbudijo splošno zaupanje v svet in občutek varnosti, ki je odločilnega pomena za stabilnost tako obrambno imunskega sistema kot tudi osebnosti. Novejše raziskave nevroplastičnosti možganov dokazujejo, da novorojenec večino informacij, ki jih potrebuje za svoj razvoj, dobi potom neverbalnih sporočil materinega dotika. Laično si lahko predstavljamo, da se malo dete počuti na primer v bolnišnici, v veliki sobi, polni ljudi in neznanih glasov, kakor v džungli; popolnoma nebogljen in na milost in nemilost prepuščen divjim zverem. Za novorojenca je materin dotik bistvenega pomena, saj mu poleg občutka varnosti govori tudi o pozornosti, čutečnosti in ljubezni matere, od katere je popolnoma odvisno njegovo življenje.
Ljubeč dotik in objem v telesu sproščata hormon oksitocin, ki ga zaradi njegovega delovanja na duševnost imenujemo tudi hormon bližine, združevanja in ljubezni. Zgodnja povezanost matere in otroka je biokemijsko modulirana z izločanjem oksitocina, ki mater in novorojenca med seboj poveže in se kaže v nežnosti dotika in sposobnosti matere za dojenje. Oksitocin v materi zbudi izločanje mlečnih žlez ob tem, ko dojenec sesa njeno dojko, pri otroku pa uravnava organizacijo budnosti in spanja ter zgodnji duševni ter motorični razvoj. Oksitocin je hormon, ki se običajno izloča med spolno aktivnostjo, moškim in ženskim orgazmom, rojevanjem in dojenjem in nas preplavi z ljubeznijo in nesebičnostjo. Tvori se v hipotalamusu in se shrani v zadnjem režnju hipofize, žleze, iz katere se nato sprošča v pulzih. To je ključni hormon za reprodukcijo in je odgovoren za izbrizganje sperme pri moškem orgazmu, iztis ploda pri porodu, iztis posteljice po koncu poroda in izločanje mleka pri dojenju.
Raven oksitocina se zelo poveča v času nosečnosti, ko izboljša absorpcijo hranil in zmanjša stres. Oksitocin doseže maksimalen nivo pri rojstvu, nekaj časa po porodu pa postopoma začne upadati. V času po porodu se izločanje oksitocina poveča z očesnim kontaktom, kontaktom koža na kožo in otrokovim sesanjem, med dojenjem pa ta še naprej ohranja mater sproščeno, zato je zelo učinkovit protistresni faktor, ki pozneje prepreči veliko bolezni otroka. Dokazano je, da stres in še posebej kronični ali toksični stres ključno vpliva na starost, ki jo dočakamo in na vrsto drugih somatskih, psiholoških in družbeno-ekonomskih dejavnikov. Toksični stres je tisti, ki zaradi svoje dolgotrajnosti pripelje do negativnih posledic stresnega hormona kortizola, ki se kažejo najprej v upadu imunske odpornosti, nato pa v različnih simptomih in boleznih, kot so utrujenost in glavoboli, nenazadnje pa pripelje do popolne izčrpanosti organizma, tako imenovani 'burn out'. Ljudje le stežka verjamejo, da so za njihove fizične težave odgovorni stresni dogodki v zelo zgodnjem otroštvu, vendar ko jim pojasnimo, da so na podlagi teh razvili določen način čustvovanja in vedenja, ki jih je pripeljal do stanja, v katerem so se znašli, začnejo malo bolj razmišljati.
Vrnimo se za trenutek nazaj na zgodnji razvoj otroka in kaj se takrat dogaja. Otrokovi možgani so do 3 let starosti kakor spužva, ki vpija informacije iz okolja, na podlagi katerih se ustvarjajo nevronske povezave v možganih. Te niso odvisne samo od števila informacij, ampak tudi od sposobnosti otroka, da jih absorbira in asimilira v svoj duševni aparat. Sposobnost asimilacije informacij se pri otroku zmanjša, kadar je izpostavljen stresu, predvsem dolgotrajnemu. Na ta način otrokov duševni aparat zaščiti samega sebe pred negativnimi vplivi okolja, kar ima za posledico globoko vkoreninjeno nezaupanje in strah pred bližino. Oksitocin, ki ga spodbudi otrokovo sesanje, prav tako v materi zbudi nesebično ljubezen, obenem pa pri otroku povečuje zaupanje in zmanjšuje strah. Raziskave kažejo, da je oksitocin povezan tudi z manjšo odpornostjo organizma na toksične substance, kar v veliki meri vpliva na odvisnost od toksičnih snovi, toksičnih odnosov in situacij. Oksitocin povzroča občutek zadovoljstva, zmanjša nemir in tesnobo, nas sprosti in to je tisto, kar potrebujemo v obdobju do tretjega leta starosti, da bi imeli kasneje zaupanje vase in svoje sposobnosti, ki se neposredno odraža v spolnosti in intimnih odnosih. Nekateri raziskovalci navajajo tudi, da oksitocin vpliva tudi na oblikovanje čustev in vedenj v medosebnih odnosih, saj nam pomaga pri učenju in interpretaciji socialnih sporočil tako, da zmanjšuje distanco med osebami in daje občutek intimnosti in povezanosti. Zaljubljene osebe imajo visoko raven oksitocina v krvi, ki daje prijeten občutek telesne topline, bližine in ljubezni.
Terapevtska praksa z osebami, ki v zgodnjem otroštvu niso bile deležne toplega, ljubečega dotika matere ali so bile ločene od matere, bodisi zaradi zunanjih ovir, kot je zgodnja hospitalizacija, bodisi zaradi notranjih ovir matere, ki zaradi slabega počutja in nezadovoljstva ne zmore vzpostaviti pristnega in nesebičnega stika z otrokom, je pokazala, da imajo te osebe različne težave, povezane z vzpostavljanjem zadovoljujočih intimnih odnosov. Mogoče lahko najbolj slikovito opišemo, s kakšnimi težavami se soočamo odrasli zaradi pomanjkanja ljubečega dotika v otroštvu, z rezultati raziskav Harryja Harlowa (1962-79). Harlow je v svojih eksperimentih vzel novorojene opice in jih vzgajal v izolaciji, kjer je za njih dobro poskrbel, niso pa imele stikov z materjo in z vrstniki. Dobro jih je hranil, čistil kletke in skrbel za njihovo zdravje, opice so bile prikrajšane 'samo' za telesni stik z drugimi opicami, prav tako je bil omejen dotik z raziskovalci. Harlow je te opice, ki so bile prikrajšane za telesni dotik, dal v veliko kletko, v kateri sta bili dve opici iz lesa in žice. Ena lesena opica je imela v roki stekleničko z mlekom, ki je bila podobna tisti, s katero so hranili opice. Druga lesena opica pa ni imela stekleničke, ampak je bila obdana s plišasto tkanino. V tem nenaravnem okolju se je mlada nemirna opica zelo hitro navezala na kip, ki je bil obdan s plišasto tkanino in več ur ostala kot 'prilepljena' nanj. Ne glede na to, da je lahko videla stekleničko z mlekom na drugem kipu, se ni odtrgala od mehke tkanine in kmalu je raziskovalcem postalo jasno, da bo opičji mladič prej dehidridal in stradal, kot da bi zapustil nadomestno mater, ki mu je dajala občutek topline in mehkobe.
Tako kot opice, smo tudi ljudje sesalci, ki živimo v parih, družinah in skupnostih, zato lahko na podlagi zgoraj navedene raziskave zelo jasno razberemo kaj se v odrasli dobi dogaja z osebo, ki je bila kot otrok prikrajšana za pristen intimni stik z materjo. Tako kot se je opica navezala na nadomestek matere zaradi potrebe po dotiku, se tudi otrok oklepa tistih izkušenj, ki jih pozna, ker predstavljajo njegovo primarno potrebo po varnosti in bližini. Tudi če so izkušnje slabe, jih otrok sprejme in ponotranji kot del svoje psihofiziološke celote, zato so mu kot odraslemu vedenja in situacije, ki povzročajo dolgotrajno izpostavljenost stresu, pravzaprav domače. Kolikor je rana globlja, toliko bolj je naše doživljanje sveta prežeto z nezaupanjem in toliko bolj se oklepamo tistega malo, ki nam je še ostalo. Ko so opice, ki so bile prikrajšane za 'človeški dotik in bližino', spremljali v odrasli dobi, so ugotovili, da kažejo različne in resne motne v vedenju: samodestruktivnost v obliki udarjanja samega sebe, ponavljajoča stereotipna vedenja, brez občutka pripadnosti tropu in brez volje za raziskovanje in odkrivanje novosti, neopaznost v družabnih situacijah, odpor do telesnega stika z drugimi, hiperagresivnost, nenormalno spolno vedenje in nezmožnost skrbi za potomce z zanemarjanjem, neupoštevanjem in zlorabo.
Ta eksperiment je v znanosti prvič pokazal moč in intenziteto tako imenovane lakote po dotiku. Ta je značilna ne le za ljudi, ampak za vse sesalce, katerih obstoj je tesno povezan z življenjem v skupnosti. Mladiči sesalcev so, za razliko od plazilcev, insektov in žuželk, še dolgo časa po rojstvu odvisni od mame; samice svoje mladiče dojijo, negujejo, pazijo na njih in jih učijo prvih stikov s skupnostjo. Na žalost pa se ljudje danes premalo zavedamo psiholoških in družbenih dejavnikov, ki vplivajo na odnose v naši skupnosti, od družine do države. Na račun razvoja abstraktnega dela velikih možganov smo zapostavili razvoj čustvene in telesne inteligence, zaradi česar trpita mati, ki je preobremenjena, čustveno nezadovoljena in nerazumljena, ter otrok, ki že v štartu nima dobrih pogojev za tekmo. Na podlagi ljubečega odnosa z materjo se razvije celotna otrokova duševnost in predstavlja prototip vseh kasnejših intimnih odnosov (gl. psihološko teorijo navezanosti in teorijo objektnih odnosov) ter našega zadovoljstva s sabo in svetom. Psihonevroendokrinološke raziskave pa ugotavljajo tudi, da so človeška bližina, dotik in toplina bistveni za razvoj obrambno imunskega sistema. Kadar v zgodnjem otroštvu nismo deležni materine ljubezni, kadar jo je premalo ali preveč se inhibira oksitocinski hormonalni sistem, v večji meri pa se izločajo stresni hormoni. Posledično so receptorji za oksitocin inhibirani tudi v odrasli dobi, kar se kaže v nezmožnosti sprostitve, prepuščanju ugodju in užitku, nezadovoljstvo s seboj in svetom. To ne pomeni, da so vse mame slabe mame, ampak da se lahko novopečena mama znajde v situaciji, v kateri se počuti slabo, še posebej kadar nima potrebne čustvene opore partnerja in je za večino stvari sama.
Življenjska izkušnja posameznika, ki je bil zanemarjen in dalj časa prikrajšan za pristen stik z materijo, je močno obarvana z nezaupanjem, ki obarva tudi njegov pogled na svet. Zato je pri zdravljenju te osebe pomemben predvsem neverbalni del, dotik kože na kožo in očesni stik. Za zgodnje travme, ki nastanejo v predkognitivnem obdobju razvoja, ko otrok sveta okoli sebe še ne zmore abstrahirati oziroma se psihološko ločiti od njega, saj se njegov psihološki jaz rodi šele v tretjem letu življenja. V tem primeru so blagodejni učinki dotika, ki sprošča, daje ugodje in občutek varnosti, še posebej pomembni za to, da lahko oseba razvije zaupanje vase in v svoje sposobnosti reguliranja močnih čustev, ne da bi jo ta uničila. Zdravilne sposobnosti dotika so dobro znane v najstarejši medicini na svetu, ajurvedski medicini, ki nežen dotik s toplim sezamovim oljem uporablja za zdravljenje in preprečevanje razvoja bolezni. Težko si je zamisliti, v svetu, v katerem živimo, kakšne so posledice čutne deprivacije, pomanjkanje bližine, topline telesnega stika, saj je telesni stik v naši družbi pravzaprav tabu. Navajeni smo živeti s stresom in se sprijazniti z njegovimi simptomi, utrujenostjo, glavobolom in izčrpanostjo, vse dokler se naše telo ne zruši od izčrpanosti. Ta nenaravni mehanizem se vzdržuje na osnovi strahu pred izgubo primarnega objekta zadovoljstva, zaradi katerega se ga začnemo oklepati. Zdravljenje take osebe z nežnim dotikom, kot je ajurvedska masaža ali izmenjava masaže med partnerjema, pripomore k vzpostavljanju hormonskega ravnovesja tako, da se organizem postopoma navadi na užitek in ugodje sam po sebi. Pravi zdravilni dotik, pa je tisti, ki nam da čutiti človeško bližino in ki v nas vzbudi človeško sočutje do sebe, sočutje kakor matere do otroka, ki mu želi vse najboljše. Velikokrat se v teh trenutkih povsem običajno na očeh pojavijo solze, v katerih se zrcalijo življenjske zgodbe. V tem trenutku se oseba popolnoma odpre in odpre vrata v svoj notranji svet. Idealno je, ko se oseba odloči in se v trenutku popolnoma prepustiti, da čustva in spomini popolnoma preplavijo njen notranji svet, obenem pa ohrani zavedanje sebe in terapevtskega delovanja tovrstnega čiščenja. To je nekako tako, kot potopiti se v globino morja in potem izplavati ven. Zgodnje izkušnje segajo v predkognitivno obdobje razvoja, ko otrok še ni imel sposobnosti predelave čustvenih stanj, zato je potreboval osebo, ki mu je pri tem pomagala. Kdor se težko prepusti in zaupa ponavadi potrebuje občutek varnosti in varno okolje, v katerem to lahko naredi. Poleg zdravilnega dotika, zdravljenje tovrstnih motenj vključuje predvsem meditacijo in aktivnosti v naravi, ki olajšajo nemir, ki se pojavlja kot običajno vsakodnevno stanje.
inspiracije