Radovednost

Pred časom je eden od poslovnih prijateljev izzval moj vedenjski model delovanja. In sicer je moja filozofija delovanja takšna, da predvsem postavljam vprašanja v pogovoru z ljudmi. Tako me je vprašal, zakaj postavljam predvsem vprašanja in ne začnem že enkrat postavljati predvsem lastnih tez (o katerih na primer tudi pišem). Nekaj časa sem razmišljal o tem in vse je vodilo le k eni sami besedi – radovednost. Mislim, da si zaradi tega radovednost zasluži podrobnejšo obravnavo.

Ko se rodimo in odraščamo, smo izjemno radovedni. Želimo se učiti vsega na vseh koncih in znanje črpamo kot goba vodo. Potem se začne formalno izobraževanje in naše zanimanje do spoznavanja sveta kaj hitro usiha. Običajno je tako, da stvari, ki so obvezne, niso več tako zanimive. Skozi sekundarno socializacijo naša radovednost počasi ugasne. Po končanem šolanju v povprečju ljudje preberejo eno knjigo na leto. Radovednosti ni več.

Vendar sta v življenju samo dve poti, tako kot v naravi: ali rasteš ali padaš. Ko se konča radovednost, ko se konča želja po novem znanju, se konča tudi naš lastni razvoj. To preprosto pomeni le, da moramo svojo radovednost skrbno negovati. V trenutku, ko dokončno ubijemo lastno radovednost, sprejmemo kalup vsakdanjega povprečnega življenja. Če malo pretiravam: običajno je to 30 let zdolgočasene službe, kjer se prebijamo z muko, preostali čas pa je preživet pred televizorjem, čeprav je jasno, da smo veliko bolj srečni brez televizije.

Znanje pridobivamo na več načinov, ampak obstaja nekaj osnovnih. Prvi način je učenje na lastnih napakah. Poskušanje in popravljanje. Seveda je to učenje daleč najtežje, pa tudi najbolj se nas prime. Vendar na tej točki pridemo tudi do reka V znanju je moč. Zakaj ne bi znanje drugih, ki so ga pridobili na lastnih izkušnjah, uporabili kot vzvod, da se sami lotimo večjih in kompleksnejših izzivov, s čimer kreiramo novo znanje, ali pa da preprosto lažje premagujemo ovire. Ljudje smo na svetu zato, da si med seboj pomagamo.

Prvi osnovni način širjenja znanja je prek opazovanja, torej da opazujemo delovanje drugih ljudi, vedenje ipd. in se na podlagi tega učimo. Preučujemo situacije, v katerih so ljudje, in jih nato preslikamo v lastne situacije.

To je pomembna veščina, ki pa zahteva, da se znamo postaviti v kožo opazovalca in preučevalca dogajanja. Tovrstno učenje zahteva visoko raven zavesti in empatije.

Korak dlje od opazovanja je preprosto pogovor z osebo. Dober pogovor je lahko bistveno bolj učinkovit z vidika učenja, saj ne glede na našo raven empatije lahko precej bolje spoznamo notranji svet nekoga, če se z njim pogovorimo. Ljudje smo socialne živali in eden izmed razlogov, zakaj smo socialni, je, da se učimo drug od drugega skozi komunikacijo. Kaj je lepšega kot odkrivati pogled na svet sogovornika? In svetov je več kot šest milijard.

Drugi pomemben način so zapisi v vseh oblikah. Lahko se učimo iz knjig, slik, objav na blogih, filmov, besedil pesmi, predstav v gledališču ter iz vseh drugih zapisov.

Takšnega znanja je seveda največ, vendar pa predstavlja zgolj majhne izseke doživljanja osebe, ki je zapise napisala. Zato je tak način prejemanja informacij zelo omejen. Na podlagi različnih zapisov imamo tudi različne načine prejemanja informacij. In nekateri se hitreje učijo iz zvočnih zapisov, drugi s ponavljanjem, tretji spet na drug način, vendar je to že stvar druge objave.

Torej, pomembno je to, da smo z znanjem obdani vsepovsod. Če smo v coni udobja, dodatno znanje ni potrebno. Vendar to pomeni, da ne rastemo. Ko se podamo zunaj cone udobja, je novo znanje nujno, da lahko napredujemo. Zato je radovednost osnovni temelj, da se podajamo zunaj cone udobja in učinkovito napredujemo.

Čar radovednosti je tudi v tem, da se zelo težko pretvarjamo, da smo radovedni. Radovednost mora postati temelj našega življenja, in ne prisiljena vrednota, zgolj zato, da bomo imeli več znanja. Nujno je, da gojimo iskro želje spoznavati delovanje sveta, notranje svetove in ne nazadnje svojega življenja na Zemlji. Če je radovednost prežeta z navdušenjem, toliko bolje.

Torej, imamo dve ušesi in ena usta, in to z namenom, da pol manj govorimo, kot poslušamo. Spoštovati moramo vsako subjektivno realnost in le z radovednostjo širimo zemljevid svoje subjektivne realnosti in tako imamo zemljevid, ki nam omogoča sprejemati boljše odločitve za kakovost svojega življenja in vseh na svetu. Tako razvijamo empatijo, tako razvijamo strpnost, tako smo lahko ljudem blizu.

Odgovor, zakaj zastavljam vprašanja, je torej preprost. Iskreno in resnično me zanima, kako ljudje razmišljajo, kakšni so njihovi pogledi na svet, kakšen je njihov subjektivni model realnosti, kakšne ideje imajo, hrepenenja ipd. Bolj ko je posameznik zanimiv, bolj ko odstopa od povprečja, bolj ko ima drugačne poglede, z večjim zanimanjem in spoštovanjem poslušam misli take osebe. Res pa je, da je izjemno težko najti osebe, ki razmišljajo drugače, zato so posebni ljudje običajno deležni še več vprašanj. 

Pri tem vidim dvostranski odnos, kajti če sam lahko pomagam ljudem, to rad naredim, njihovo subjektivno realnost pa velikokrat z veseljem poskusim v lastnem življenju, in če deluje, jo integriram, če ne deluje, preprosto zavržem. Na koncu vedno pridemo do tega, da je različnost tista prava začimba življenja, ki omogoča napredek, rast in razvoj.

Ljudje seveda svoje znanje z veseljem delimo. Včasih je bilo znanje pomemben del monopola posameznikov (zdravnikov, duhovnikov, uradnikov ipd.). V informacijski družbi je znanje na voljo kjerkoli, kadarkoli ipd. Danes zato ni več tako bistveno samo znanje, temveč uporaba le-tega ter predvsem ustvarjalnost na podlagi znanja, ki ga pridobimo. Zato je nujno, da znanje, ki ga pridobivamo z lastnim izkustvom, delimo tudi z drugimi.

Obstaja pa še en razlog, zakaj velikokrat raje postavljam vprašanja kot teze. Opazil sem, da so ljudje običajno izjemno agresivni in ne spoštujejo subjektivne realnosti drugih. Netoleranca pa je ključni zaviralec razvoja in kakovosti življenja. Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se z ljudmi prepiral, čigava subjektivna realnost je boljša. Edino, kar velja, je, da če subjektivna realnost omogoča boljšo kakovost življenja posamezniku in obenem celotni družbi (se pravi, da ne škoduje drugim), potem je to za posameznika prava subjektivna realnost. In vse to je treba spoštovati.

Zato bodite radovedni in nikoli ne izgubite te vrednote. Spoznavajte nove ljudi, pogovarjajte se z njimi, odkrivajte njihovo subjektivno realnost in jo primerjajte s svojo. Kopljite v globino, spoštujte zamišljenost. Pri tem testirajte svoja prepričanja znova in znova, stremite po napredku in cenite znanje. Bodite radovedni, nikoli se ne nehajte učiti in spoštujte vse izkušnje. Na koncu pa delite svoje znanje, prispevajte k boljšemu svetu. Več ko daš, več imaš.