Življenje je kot bivanje v stanovanju. Pospravimo posteljo in pidžame v spalnici, pobrišemo prah v dnevni sobi, pomijemo posodo v kuhinji, zlikamo perilo, skuhamo kosilo, spotoma poberemo igrače, ob katere se spotikamo, vmes malo godrnjamo, malo se smilimo sami sebi, gremo v trgovino in v vrečkah privlečemo domov stvari, ki jih je treba spet pospraviti in to tako, da jih bomo našli, ko jih bomo potrebovali in ugotovimo, da je umivalnik v kopalnici spet umazan, čeprav smo ga včeraj pomili in zvečer skočimo pod tuš in si umijemo zobe... in tako iz dneva v dan z manjšimi odstopanji ali zamenjavo dnevnega reda. Seveda gremo vsak dan tudi v službo, se igramo z otroci, se smejimo, hodimo na izlete, kofetkamo s prijateljicami in se stiskamo k partnerju pred televizijo. In življenje nam nekako teče. Vsak dan sproti nekaj naredimo, resda si želimo kdaj malo oddiha, vendar kakor hitro par dni spustimo, se nam stvari naberejo in potem imamo dve možnosti. Ali zagrabimo in naredimo generalko, brez kofetkanja, izleta, ležanja pred televizijo ali si rečemo, da tega ne zmoremo in da bo že kako. Ponavadi je tako, da potem postane res kaos in je iz tedna v teden težje spraviti stvari na mesto.
Že kot otrokom so nam starši težili, naj pospravimo svojo sobo, pospravimo posodo iz pomivalnega stroja... Pripravljali so nas na življenje. Da ne bomo živeli v kaosu. Da bo pospravljeno in da bo tako tudi videti. Kako pa je s tem, ćesar se ne vidi? Naša notranjost je kot stanovanje. Vsaka soba je malo drugačna, imamo sobo veselja, ki jo lahko umaže žalost ali užaljenost. Če blatnih stopinj v hodniku ne pomijemo, bo kmalu umazano celo stanovanje. Tako je s čustvi, čutimo jih in navadno ne naredimo veliko. Potožimo prijateljici, tišči nas v prsih, žalostni smo in čakamo, da bo samo od sebe minilo. Kot bi se usedli na sredino sobe in čakali, da se sama počisti. Ker se ne zgodi nič od tega, vrata v sobo zapremo in vanjo ne vstopamo več. Ker ni prijetna. Včasih je bila, sedaj je v njej preveč žalosti in v tej sobi postanemo žalostni tudi mi. Živimo v drugih sobah, saj jih je še dovolj. Potem se zgodi, da se prijateljica do nas ne obnaša tako, kot si zaslužimo. Prizadeti smo, boli nas, razočarani smo, kako je mogla... in čakamo, da se bo samo od sebe čudežno rešilo in bo tako kot prej. Ker se nič ne zgodi in še vedno boli, vrata sobe zapremo in vanjo ne vstopamo več. Le takrat, ko se spomnimo na prijateljico ali jo srečamo, se znova znajdemo v tej sobi in znova začutimo bolečino. Nekega dne nas partner grobo zavrne, v službi nam vsak dan povedo, da bi lahko delali bolje, predvsem pa več, otrok je užaljen in nam reče, da so druge mame boljše, vse več sob imamo zaprtih in čez čas nimamo več kje živeti. In ker nekje moramo živeti, nekaj časa živimo v sobi, kjer je bolečina, gremo v drugo, kjer je užaljenost, gremo v tretjo, kjer je strah, ko ne zdržimo več zbežimo v naslednjo, kjer je manjvrednost, kjer se je naselilo, da smo totalno pogoreli, da smo odpovedali, da smo razočarali vse okrog nas, da smo zavozili... Soba, kjer je včasih bival smeh je umazana s skrbmi, soba, kjer se je bilo lepo stisniti k partnerju, je umazana z zamerami... in dekompenziramo, ne moremo več, ne zmoremo, zmešalo se nam bo, težko dihamo, imamo glavobole in migrene, neprestano nas nekaj boli, nekontrolirano jemo, imunski sistem se nam poruši... samo bojimo se še, kaj se bo zgodilo in kako bomo še zmogli...
Nihče nas ni pripravil na čiščenje svoje notranjosti. Obvladovanja strahov, odpravo žalosti, o odpuščanju sebi in drugim se samo govori, nihče nam ne pove, kako to v praksi storiti, nihče nam ne pove, da ljudje, s katerimi prihajamo v stik ravno tako živijo s stisko, strahom, da morda zato odreagirajo neprimerno in nas prizadenejo in krog je sklenjen.
Kako se boste lotili čiščenja stanovanja, v katerem se je 5, 10 ali 20 let samo nabiralo, odrivalo in nič počistilo? Če se lotite sami, boste 1 teden garali od jutra do večera, zvečer od utrujenosti padli v posteljo in čez en teden bo stanovanje zasijalo v vsej svoji lepoti. Lahko naročite čistilni servis, gre hitreje, manj naporno, je treba pa drugače plačati. Enako se lahko lotite čiščenja svoje notranjosti. Sami ali s pomočjo, odločitev je vaša, samo začnite. Ne bo lahko, bo boleče, včasih vam bo žal, le kaj mi je tega treba... Ampak potem bo wauuu..., spet boste imeli sobo veselja in ko se bo prikradla vanjo žalost, jo boste znali sproti odstraniti, zamere boste predelali, s strahom se boste spopadli in ne več pustili, da vas ohromi in spravi v paniko, ne boste več razpravljali o problemih, ampak jih reševali...
Zato je življenje kot stanovanje. Vsak dan sproti čistimo, pospravljamo, pomivamo... in se nič ne vidi, nikjer se ne opazi. Ko pa s tem prenehamo, se v kratkem več kot samo opazi. "JA KAKŠNO PA IMAŠ!!!"
inspiracije