Zaskrbljena mama treh skorajda odraslih otrok.
"Pri nas je nekaj narobe. Ne, ne nekaj, vse je narobe. Starejša hči ji ima že preko 30. Vse do diplome je bila vzor vsem svojim vrstnikom. Ko je napočil čas, da svoj trud okrona z diplomo, je kar na lepem dobesedno pregorela. Srednja hči je z velikim trudom maturirala. Od takrat ostaja doma in nekako zgubljeno gleda v svet. Najmlajši sin je pred kratkim dopolnil 18 let. Odličen učenec vse do drugega letnika gimnazije. Nikoli se ni učil, vse je teklo samo od sebe. Pred začetkom tretjega letnika je ugotovil, da ta šola ni zanj. Začele so se težave. Neuspeh za neuspehom. S silo smo ga spravili nazaj v šolo, nakar mu je začela popuščati koncentracija. Ne zdrži za mizo, ne more sedeti, niti se zbrano pogovarjati. V enem letu se je iz nadpovprečno inteligentnega bitja spremenil v kup nesreče. Trenutno jemlje neke hormonske tablete in pomirjevala. Edina želja, ki jo še izrazi je, da bi smel fizično delati, najraje nekje v gozdu, stran od ljudi in šole, o kateri noči niti slišati več.Že od malega je imel rad naravo in vedno je znal poprijeti za vsako delo zunaj hiše"
Pripoved nesrečne mame, ki ne ve kaj storiti. V skrajnem obupu še pove, da ni želela drugega kot otroke spraviti do kruha in pripraviti na samostojno življenje, da bi končno lahko tudi ona dva z možem malo zadihala. Življenje pa obrača vse v nasprotno smer. Otroci so vedno bolj nesamostojni, ne vedo kaj naj počnejo sami s seboj, nimajo ciljev in vsi skupaj se bojijo prihodnosti.
Zgodbo lahko umestimo v prenekatero slovensko družino. Dediščina nas Slovencev: Pridno delaj, uči se, da bo nekaj iz tebe, molči in ne ugovarjaj, bodi potrpežljiv...
In vzorec: hlapci bili in ostali, hlapci pred samimi seboj.
Zgornje zapovedi ne prinašajo več rezultatov. Dejstvo, da niti diploma, magisterij, doktorat ne morejo rešiti nastale krize spodnaša tla pod nogami celo državam in vsemu svetu.
Mislim, da se sedaj že vsi dobro zavedamo, da stari sistemi ne delujejo, zadeve bo potrebno temeljito spremeniti. Dobro bilo začeti pri samem sebi. Dovoliti, da se tudi naša zavest širi skupaj s kolektivno zavestjo.
Evolucija gre svojo pot. Na tej poti ni preprek za tiste, ki imajo sposobnost uvida, da je čas med mojo mladostjo in mladostjo moji otrok, preskočil za eno stopničko. Zavest se venomer širi in dviguje, pravijo da se širi celo vesolje. Če se človek ne more prepustiti toku, ustvarja trenje. Trenje prinaša težave, ovire, blokade, bolezni...
Kaj naj obupana mati naredi s svojimi otroki. Nič! Pusti naj jim, da so kar so.
Za najmlajšega smo našli rešitev. Fant bo uspešno zaključil tretji letnik, kar je zanj šala. potem pa mu bodo starši dovolili eno leto pavze. V tem letu bo smel delati v gozdu, če bo tako želel, iskal bo samega sebe in spočil svoj prenapeti um v objemu narave.
Starša sta sprevidela, da je tako veliko bolje, kot da fant oboleva in tone neznano kam.
Oče se sicer še bori sam s seboj, rekoč: "Kdo bi to razumel. Kaj bi jaz dal takrat, da mi ne bi bilo treba garati in bi imel tako pamet in možnosti, kot jih ima danes moj sin!"
Ja, življenje ubira svoja pota in usoda se nam večkrat posmeje v brk :)
inspiracije