Po sivih poteh

Je možno, da se človek boji rutine, utečenosti, predvidljivosti, ker ga dela nervoznega? Morda nam je res strašno ljuba misel, da je edina stalnica sprememba ... Mislim, da jo dojemamo večplastno in nasprotujoče si. V drobovju, ustroju vesolja, človeka samega, ta misel še kako drži. Vse je v neskončnem in nenehnem gibanju. A kje so dolgi večeri, ko smo poslušali čričke in to dojemali kot najboljšo zabavo, kje so časi, ko smo ure in ure opazovali mravlje, od njih se človek veliko lahko nauči ... Kje so jutra, ko smo zrli v sonce, ga morda celo prehiteli in začutili tren neskončnega miru? Kje so ljudje, ki znajo biti sami? Kje so tisti " vaški norčki", ki si dopuščajo biti ujeti v sanje? Vsaj za teden ali dva? Kje so ljudje, ki lahko molčijo, ko začutijo, da v njih ni potrebe po govorjenju? Takšno stanje lahko traja nekaj dni, ne samo pet minut. Kje so nostalgični trenutki, ko smo zrli k skrivnostnim zvezdam, namesto preklapljali programe na daljincu? 

Kot na TV ekranu, kjer se sličice menjujejo na nekaj bežnih sekundic, bi človek nekje globoko v sebi menjal doživetja in izkušnje neprestano in v neskončnost. Včeraj mi je dobra prijateljica rekla: "O Mojca, ko bi se mi le nekaj zgodilo..." Oči so ji kar zažarele. Ni vedela kaj, a samo, da se nekaj preobrne, zasuče v drugo smer. Um išče ideje, kaj bi lahko naredila, da bi se v njeno tiho predvidljivo ciklično usodo, vrinil nov kamenček na katerega bo lepila svojo pozornost, ga obdelovala kot biser in se z njim zamotila ... V upanju, da bo okupacija trajala in trajala ... 

Ali pa neka druga duša. Opazovala sem jo. Zanimivo dekle. Sedim v travi in lepo mi je. Gledam v nebo, kako se poigravajo oblaki. Potem sem zaprla oči in skušala ozavestiti kaj čutim. Tišina vame prinaša nek nov prostor razumevanja, čutenja, hihitanja, zadovoljstva, ker je življenje najbolj magično, ko popuščam uzde in dopuščam, da konji trenutka galopirajo v sebi lastnem tempu ... Zaupam jim, zakaj bi se vpletala v njihovo delo? Zakaj bi ga nadzirala, usmerjala? Naj se vesolje skozme vrtinči naravno. Naj se spreminja v neskončnost, a hkrati skozi daljša obdobja navidezno statično deluje skozme. Ker mu dopuščam. V tem mojem svetu kramljanja z Bogovi narave, dekle prihiti. Vedno, ko je sama. Vedno, ko jo nekaj zabode v srce. Vsakokrat, ko štopica nerodno po stanovanju in ne ve, kam bi sama s seboj. Pride. Ne zmore biti sama, noče. Usede se k meni in govori. Kar nekaj tja v tri dni, da se zamoti. Razumem. Vsi hodimo po isti poti. Skušam ji pokazati bele puhaste oblake, nagovarjam jo, da prisluhne galopu konjev v tišini ... pa pravi, da je to dolgočasno. Niti potrudi se ne in trdi, da tako ali tako ne zna prisluškovati tišini. Kako se to sploh počne? In kaj lepega naj bi bilo v takšnem trčenem početju? Nasmehnem se ji, saj vem, da tudi za njo še pride čas. Danes pač še ne.  

Pomirja me, da vsak od nas nekoč spozna, da trenutek sam po sebi prinaša nekaj novega. Ne vem, če znamo to zares opaziti, doživeti, predvsem pa sprejeti ... Vendar čutim, da se človeštvo počasi pomika k zavedanju, da ni potrebe, da je življenje nekakšen "pomp ponorelih sličic", ki jih menjavamo skozi nove ljudi, ljubimce, službe, kreativne programe. Vedno znova in znova, (ste že opazili?), se mora namreč vse menjati, spreminjati.  

Nenehno delovanje (meni sicer tako ljubo), se spreminja v navidezni uspeh, merilo lastne vrednosti in čreda ovac sledi.  Ne moremo stati na mestu, ne moremo si dovoliti, da smo pasivni, včasih pač nekreativni, brez ideje, brez želje po glomaznem delovanju ... Umetniške duše doživljajo travme, ker ni navdiha. Delodajalec želi neusahljiv vir nove zabave, neskončnih izrodkov tega ponorelega sveta. V tem hitrem tempu tehnične, gospodarske, kapitalistične »ekspanzije«, ki nas mravljinči, skeli kot hiperaktivna gonja po "še", pač ne moremo obmirovati, kajne? Kot bi nas veliki um brezglavih ljudi potiskal v stanje kolektivne zavesti, kjer se vse pomika naprej, bezlja, brez cilja in včasih celo smisla, samo, da smo kot večni otroci na hitrem vlaku življenja in nas pogled skozi okno zaposluje. Težko je slediti. Naporno izstopiti. Boleče priznati.  

Ta tiha nervoza, se mi zdi, je v teh časih vseprisotna. Doma je pač "bedno" in gremo hitro v shopping. Gremo nekam, kjer se vse skupaj hitreje vrti, kjer ljudje korakajo eden mimo drugega, kjer vsak nekaj čeblja, kjer se zamotimo, da mine, da čas poleti. Da le nimamo občutka, da kaj zamujamo, stojimo na mestu ... Tako globo se zažira netišina v nas, da ne opazimo več razlike. Ne opazimo, da vedno nekdo govori, da je prekleto neprijetno v tišini ... ta prinaša neke zaznave, spremembe v telesu, v umu, ki jih na žalost vse prevečkrat s pridom odrivamo od sebe. In vendar, ljudje se lahko samo gledamo. Gledamo drug drugega, se tipamo, razbiramo med vrsticami, mimo besed ... 

Ja ... Gledati v oči. Posebno doživetje. Kar tako, kar nekoga. Vedno tvegamo, da bi se zaljubili. Pa čeprav v prijateljico, bežno znanko, v očeta ali taščo. Za besedami, tam daleč spodaj, za plastmi steklenih pogledov, srečamo namreč dušo ... 

Lepo je spustiti. Naj divji konji prosto tekajo. Naj trenutek sam sebi narekuje tempo. Le da si v skladu s tem. S tem neukrotljivim velikim kolesom stvarjenja. Na začetku je izkop iz kolektive malo tuj. Kot bi se moral privaditi na dolge dneve samote, ko ne govoriš, ne snuješ, ne kreiraš, se ne obsojaš, ne bežiš nekam, kjer ne bo bolelo, ne tečeš v svet pozabe. Samo si. Sediš na travi dolge štiri ure in premaguješ željo, da bi se premaknil. Navidezno se nič ne zgodi, nič ne spremeni. Razen ... če postanemo mikro opazovalci. In opazujemo, kar naše oko v neskončnem hitenju in motrenju "velikih" stvari ni opazilo... Majhne detajle, majhne radosti. Velike bolečine v nas, metaforična vprašanja, neme odgovore, plasti osebnosti, ki se luščijo. Občutek, da je tudi tako ... lepo. Če le znamo to, kar se ponuja samo od sebe, sprejeti ...

In vendar je to pogosto težje, kot si upamo priznati.