Mojca Debelak

Čarovnica stara (O jezi in dobroti skozi obrisana očala)

3. julij 2013    312 ogledov

Uf, še zdaj sem jezna. Oče mi večkrat reče, da to ni lepo, da ne smem biti jezna. Pravi, da ne samo, da me to izčrpa, ampak vpliva na moja jetra, ki zato (očitno res) zatajijo potem pri presnovi. Tako pogosto sem mu najedala s kitajsko medicino, da mi zdaj že sam suvereno zabrusi nazaj kakšno v povezavi s čustvi in organi, češ, punca, "pometi najprej pred svojim pragom". Aha, saj res. Da ne pozabim. Jezna sem na sosedo. Zakaj, še izveste. Pa tudi, kaj ima jeza z dobroto, ki smo jo ljudje navidezno definicijsko že oglodali do kosti. 

 

Pravzaprav bolj kot kopljem po sebi, bolj spoznavam, da sem nepopolna. Tako nepopolna, da že skoraj boli. Saj veste, če si povprečen človek, realist, ki samo živi v notranjem čustvenem kaosu in hiti nekam v prihodnost, kot mu je bilo pač rečeno, se zdi, da ravno ne "delaš na sebi" kot je v sedanjem času popularno. Potem se nekega dne zbudiš, z glavobolom in depresijo v žepu več, vedoč, da si živel zgrešeno, proti sebi. In si rečeš: "Imam težko življenje, ljudi, ki me ne razumejo. Sem črna ovca v družini. Izgubil sem se." In ne veš točno ali bi imel zaradi tega slabo vest ali bi si zaploskal zaradi samo-priznanja in obuditve. 

 

Mine nekaj časa ...

 

S kančkom volje začneš na novo. Z novimi prepričanji, ideali in vrednotami, ki ti kar padajo pod nos na internetu in na sploh, povsod, kamor vtakneš nos. Podaš se ves navdušen kot otrok v to novo življenje, ki bo bolj "pravo", bolj "po lastni meri". In morda, kdo bi vedel, v vsej vnemi, zapadeš v daljša stanja izkazovanja "dobrote". Okolica ne ostane slepa za spremembo, jasno da ne, saj si kot kakšen angel. Dobrotnik. Spečeš jim kruh, nadpovprečno se jim smehljaš in kažeš na boga v njih, na pladnju jim daš svoja čustva, pa ljubezni zvrhan koš. Prebereš kakšno knjigo, ta ti odpre obzorja in resnično imaš občutek, o, iz tega nekaj bo, zdaj sem že blizu tega, da sem "dober človek". "Tako brezpogojno se razdajam in sploh se ne trudim, kar samo prihaja iz mene." Skromen sklep bi bil, da si stara duša, ki dolgo ni vedela za vso modrost v sebi. In že vpiješ v nebo: "O blaženi oče nebeški, dal si mi moč, dal si mi pogum, da delim najboljše v sebi". Tako enostavno se zdi. In najverjetneje v takšnih trenutkih tudi je. Vsi jih imamo. 

 

Življenje je trenutek. A tudi še tako razsvetljen mine, kajneda? Eh tu ne morem mimo soseda. Nanj nisem jezna. Ga pa občudujem, ker s tako strastjo teče. O, vem kaj boste rekli; da je zgodba čisto razpršena. Začela sem pri sosedi, jih vmes nekaj naložila o svetniškem dokazilu diplomiranega dobrotnika in razsvetljenca in končala ... kdo ve kje?

 

Morda pa ugotovite, da iz kaosa preidemo v red. Malo pozornosti in potrpežljivosti, prosim. 

 

Torej, si predstavljate tekača (mojega soseda), ki se vsakodnevno s strašansko motivacijo uri za maraton in teče kot nor, naenkrat pa se tistega usodnega dne ustavi sredi tekme in začuti, da ne zmore več. To ni filmska zgodba. Veste, se dogaja. Mišice odpovedo, telo se zlomi. V svojem delu pomagam tudi športnikom in potrjujejo mi, da vrhunska pripravljenost včasih terja velik davek. Telo se ustavi pravzaprav samo, iz por teče pot kot kri, ki priča o pretirani izčrpanosti. Toliko truda. Toliko neskončnih minut treninga. Toliko upanja, vizualizacij, priprav. Zakaj? Da ne zmoreš preteči ciljne ravnine? Da se telo sesuje kot preobremenjen računalniški program? Da osramočen spoznaš, da nisi tako vrhunski, kot si si domišljal, da si? Zakaj?

 

E, zdaj pa končno poslastica. Moja soseda. Sosed in soseda ... sta ključna igralca te zgodbe. Starejša gospa je posebne vrste, veste. Črnogleda in temačna. Nekam jezno gleda v svet (skoraj kot jaz). Pri njej me to vsakič začudi, češ, pa kaj ji je tako hudega. Naj se že enkrat malo nasmehne. Ko vidim sebe zjutraj v ogledalu, spregledam, da so kotički ustnic obrnjeni navzdol. Ne priznam, da sem kdaj slabe volje. Ne priznam, da se kdaj razjezim. Ne ne ne .. Kako le, če se vrnem na začetek, ko pa sem zaradi vseh požrtih knjig, narejenih šol in dejstva, da pomagam ljudem, tako prekleto popolna? Moram biti, da sem zgled, kajne? 

 

Grrr ... In vendar sem jezna. Bilo je takole. Soseda gre mino mene, vsa namuljena. Že tisočič se odvije ista zgodba. Za trenutek mi angel na rami zašepeta: "Daj, potrudi se, bodi dobra do nje." Pa ne morem. Kot bi stara ženica vedela kaj mi gre po glavi, se jezikavo obrne in mi nekaj natvezi o tem, da ne znam hoditi potiho. Da preveč odpiram okna in zračim. Ona pa ne prenese zraka, ker jo bo zadušilo od prepiha. Zelo modro mi pove, da prepih ni dober, ker se človek zlahka prehladi. Ima me, da bi ji kaj povedala o starih obrabljenih prepričanjih, česa vsega se lahko nalezemo, zaradi blage poletne sapice. Jezno me gleda, ve se kdo je tu šef. V meni pa vre, kdo pa misli, da je. Vsak dan jo pozdravljam, se sladko nasmiham za voljo dobrih odnosov. Še vreče iz trgovine sem ji pomagala nesti po stopnicah. Vse potrpim, samo, da bomo skupnost. Čudovita skupnost, zgled sožitja. Moram doseči ta svoj ideal, kot tekač, ki ne odstopa. Teče na vse ali nič. In tudi jaz, sladko bom prijazna, da nekoč prisanjam svoje sanje. Jih kupim z navidezno dobroto, kultiviranostjo. 

 

Sebe slepim. Dolgo. Mislim, da sem dobra, saj navidezno tako delujem. Mislim, da sem drugačna od nje, stare čarovnice, saj sem navidezno poštirkana in sofisticirana. Mislim, da sem, ker se ne izrazim, boljša od nje. Imate prav, veliko mislim ...

 

Grenko se nasmehnem. Spomnim se, da globok dih pomaga. Vdih, izdih. Eh, še vedno sem jezna. Še enkrat. Vdih, izdih. Bolj kot se trudim, manj mi gre. Včasih se res zdi, da grem ljudem na živce samo, ker živim. Kamor pridem, se vsa ponižna trudim povedati svojo plat zgodbe, pa gre mimo. In si mislim: "O, kako grozen je ta svet, ti odnosi. Dajte ljudje, poslušajmo drug drugega". Sama se držim božjih zapovedi, (cilj so čimprejšna nebesa ali priznanje s strani drugih, da sem neizmerno in nedojemljivo prečiščena vseh podzavestnih spon in grozljivih karakternih pomanjkljivosti) oni pa - kot bi vedeli, hop po tebi. Vedo, da ne boš zoprn, vedo, da ne boš oholo zažvižgal kaj zasoljenega nazaj, čutijo, da si za voljo truda "biti dober", v lastni pasti. In te preizkušajo. No, roko na srce - ti preizkušaš sam sebe. Takoj se spomnim na očetove besede. Če sem jezna, ni lepo. Ni lepo biti jezen, je govorila že moja babica. Hm ... pa kako ne, mi ne gre v račun. Kaj pa, če je jeza naravna in enakovredna ostalim čustvom? Morda me zavedanje, da je jeza enako lep košček mene, da moč, da si jo upam izraziti?

 

Vam kar naravnost povem. Ni mu uspelo. Izraziti jeze, namreč. Ko sem hotela odpreti usta in s tresočim glasom (še vedno bolj vljudno, kot ne) povedati nekaj modrih tej stari namrščeni ženici, ki ima vedno prav, se mi je prikazala babičina podoba, češ, Mojca, jeza ni lepa. Potrpi, zamiži, obidi. Z navideznim nasmeškom, navidezno iluzijo dobrote in prijaznosti, se res izmuznem mimo, da ne bi slučajno izbruhnila v navalu nekontrolirane jeze. Popolni moramo pač ostati popolni, kajneda?

 

Tako ostaja uganka nerazrešena. Morda jo razrešite VI. Uganka je, kdo je v tej zgodbi dober in kdo slab. Kdo ima prav in kdo ne? Na kateri strani ste? In zakaj?

 

Vseeno, naj vam malo namignem. Odločitev sploh ni težka, no. Moja malenkost, ki se trudi biti dobra, prijazna in ustrežljiva. Še jezo potlačim, da je ne prizadenem. Vrečke ji nosim. Ona pa renči. Se spotika vame in ukazuje. Jasno je, kdo je tu bolj všečen, ne? Kot ekonomistka moram dodati še skromno kalkulacijo. 

 

Vloge so jasne. Jaz sem dobra, prijazna in uglajena. Ona pa - stara, sitna in zamorjena. Vsega kriva. Je temen lik moje osebnosti, ki ga želim potlačiti, zato se vedno znova pojavi na stopnicah mojega življenja. V meni je tekač, ki si želi preteči ciljno črto in za cilj vsak dan gara. Želi popoln čas, popolno gibanje, ritem, želi ... vse, kar vidi v svojem duhu. Kdo bi mu zameril? Slika je vir navdiha, motivacija za vsakodnevni trud.  Vmes sicer pade in spozna, da ima kot vsak človek in telo, meje. To je zdravo, koristi mu. Zjutraj tekač spet vstane in teče, nekaj ga sili, da doseže duha. V meni živita oče in babica. Opominjata me na vse, kar so predniki zasidrali globoko vame. Sta ogledalo mojih prepričanj, strahov in ugibanj, kako preiti mimo zasidranega. Da bo jeza lepa, spodobna, svetniško čista - kot prijaznost, sreča ali solidarnost. Je to mar možno? Vprašanje je motor, ki me žene. Da nekega dne uvidim svoj obraz in vse vloge, ki jih igram, pa jih pogosto zjutraj v ogledalu ne priznam, ne opazim. 

 

Ko jih, se nasmehnem. Kajti moja soseda je v resnici samo ... moja soseda!

Kaj pa ti praviš? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Darinka Lovrić
  komentiral 8 leto nazaj
Čudovit članek, zelo poučen in me je kar iz temeljev "zrukal" !!! HVALA !!!
Točno tako je , kajti jaz imam ravno tako sosedo, v mojem primeru sem jaz starejša .....
Človek se pa res celo življenje nekaj uči in spoznava !
Lep pozdrav :)
Nalagam...