Ko govorimo o prebujenju v svoj avtentični, božanski jaz, govorimo o povezanosti s tem, kdo v resnici si. Gre za rast, ki si jo želi duša in ki nikakor ni udobna ali lahkotna. Gre za preobrazbo iz človeškega v božanski jaz, ki je polna strahov, dvomov, jeze in žalosti, ko se je treba soočiti s svojo ločenostjo od samega sebe. Tukaj niso potrebna velika dejanja. To, da si, zadošča. Pomembno je, da znamo objeti vse, kar je pred nami, s celotnim srcem, namesto da se borimo ali bežimo. Prisotnost iz srca v srce, povezanost z nasmehom na obrazu in pesmijo na ustnicah sta ključni.
V procesu odkrivanja se z Duhom povežemo najprej skozi intelektualno perspektivo. Radovednost ljudi vodi v prebiranje knjig in obiskovanje številnih seminarjev z duhovno vsebino. In vendar se glavni premik zgodi, ko se zmoremo predati in dopustiti, da nas Duh premika skozi življenje.
In tukaj se veliko ljudi zatakne, kajti v prakso je treba prenesti vse, česar smo se naučili v procesu odkrivanja. Predaja Duhu pomeni skok v neznano, ko je treba opustiti vse, kar veš, kajti ko se prepustiš, spoznaš, da se moraš odpreti in sprejeti. Predaja pomeni, da si greš s poti, s popolno vero, da je zate poskrbljeno. In to je zelo povezano z našo sposobnostjo, da se pregovorimo iz akcij, ki bi jih morali narediti, da dopustimo dvomom, da nas odpeljejo stran od nas samih.
Na poti predaje so izjemno pomembne dnevne prakse, kajti predstavljajo majhne korake na naši poti. Korake, ki nas premikajo naprej. Pogosto si ljudje predajo zamišljajo kot pasivnost, vendar pasivnost nima nobene povezave s predajo. Ko se predamo, smo izjemno aktivni, vendar ne skozi zunanje delovanje, temveč skozi notranjo prakso. Pogosto pozabljamo, da moramo vedno znova izbirati svojo smer popotovanja in da je treba kompas vedno znova naravnavati na resnični sever v našem življenju. In to zahteva aktivno izbiro skozi dnevno prakso.
Majhni koraki na naši poti v neznano so povezani s praksami naravnave na naš sever, na našo izbrano namero, da smo v stiku s svojim življenjskim poslanstvom. Dnevne prakse negovanja so prakse, ki sem jih razvila iz svoje vsakodnevne prakse, ko sem se zavedla, kako pomembno je, da se vedno znova naravnavaš na svojo izbiro. In naravnavaš se skozi svoja občutja, skozi čutenje, skozi naravnavo na občutke, ki jih povezuješ s svojimi izbirami.
V procesu Notranjega Diamanta sem dojela, da je naš avtentični jaz tisti, s katerim se moramo vedno znova povezovati, saj nas vodi po naši poti v neznano. In za povezavo z njim uporabljamo svoje občutke, ki smo jih prej povezali s svojimi srčnimi željami. Če je naša srčna želja, da prepotujemo svet, moramo to povezati s svojim avtentičnim jazom, ki mu popotovanja niso prioriteta, občutki svobode pa so na primer tisti, h katerim vedno znova stremi. In zato je modro, da prepoznamo, kaj nam predstavlja svoboda v življenju, da bi ta občutek lahko povečali in s tem k sebi pritegnili popotovanja po svetu.
Občutki so naše gorivo, predstavljajo strast, ki nas vedno znova premika naprej na našem notranjem popotovanju, in da bi jih ohranjali, so potrebne majhne akcije, vsakodnevne akcije. Aktivna izbira je tista, ki določa, ali se na svoji poti premikamo naprej ali stojimo. In prva ter najpomembnejša stvar pri majhnih korakih, ki jih vsakodnevno delamo, je zavedanje, da noben korak ni premajhen in noben prevelik. Majhni koraki nas premikajo naprej … to, da vidimo stvari že zaključene, da smo obkroženi z ljudmi, ki nas podpirajo, in predvsem da delamo dnevne prakse, ki nas povezujejo s tem občutkom, da so stvari že dokončane.
Življenje nam prinese priložnosti, ki nas vodijo v smeri tega, kar si želimo, in pomembno je, da te priložnosti prepoznamo in da si upamo iti z njimi, četudi nimamo nobenega zagotovila, da bo stvar uspela. Izziv je v tem, da zaupamo samim sebi, da čutimo notranjo vero vase in gremo za tem, kar nas navdihuje. Kajti v resnici nam nič zunaj nas ne more dati zagotovila, da bo stvar uspela, razen mi samim sebi.
Vztrajnost je ključnega pomena na tej poti, da vedno znova izbiramo to, kar je naša srčna želja. In če se zataknemo ali ustavimo na poti, da smo se voljni vedno znova vrniti k svoji želji in jo ponovno izbrati.
Skrivnost majhnih korakov je v tem, da ko si vzamemo 10 minut za svojo dnevno prakso, se sčasoma ti 10-minutni intervali pojavljajo večkrat dnevno in imamo vedno več časa za to, kar želimo narediti. Eden od zakonov življenja pravi, da tja, kamor usmerjamo svojo pozornost, teče naša energija in tam imamo rezultate. Zato se osredotočajte na to, kar si želite, namesto na to, česar se bojite.
Treba je živeti svoje sanje, kajti to je resnična predaja Duhu in z njo pride darilo življenja, kajti tvoj Duh želi, da življenje polno živiš.
In le tako se lahko premaknemo v tok. Ko si v toku, se sprostiš, si v sprejemanju, si tukaj in zdaj v sedanjosti in si v sinhronosti. Ko si v toku, si eno z Duhom, si ljubezen v gibanju. Biti v toku pomeni, da polno zaupaš sebi in slediš navdihom, da samo si. In to je želja naše Duše.
Zato naredite korak in nato še enega in še enega, in preden se boste dobro zavedli, boste hodili po poti svojih sanj.
inspiracije