V vzgoji nastaja mnogo situacij, ko zaradi različnih pogledov, ali različnih praktičnih naravnanosti med starši prihaja do napetosti, frustracij in razhajanja. Lahko predstavim enega od pogostih primerov:
Oče pravi, da je pri njih mama tako mehka in svojega najstnika ščiti ter razvaja. On bi ga prijel bolj na trdo, ampak nima več nobene avtoritete. Kadar otroku kaj naroči, se ta umakne k mami, pri tem pa kritizira očeta, da je preveč trd in nerazumevajoč. Zdaj je v družini tako, da se oče umakne, mami prepusti, da se ukvarja z otrokom, nemočen opazuje, kako otrok upravlja in izčrpava mamino potrpežljivost, v šoli je popolnoma popustil. Sam je mnenja, da to ne vodi nikamor.
Mama pravi, da je vse na njej, da če še ona neha nadzirati otrokovo delo, bo popolnoma zabredel in to jo pripelje do zaskrbljenosti s solzami. Pri možu nima nobene opore, z njegove strani je deležna le kritike. Med njima že dolgo časa ni medsebojnega razumevanja, kaj šele bližine. Pravi, da se mož samo pritožuje, sicer pa nikoli ni prisoten.
Zgodbo smo ujeli nekje na sredini, v času, ko je otrok na koncu osnovnega šolanja. Napoved razvoja zgodbe je neperspektivna. Sin res nima delovnih navad, njegova izkušnja mu govori, da bo za šolo poskrbela mama, do očeta sicer čuti strah, vendar se je naučil, kako je možno izključiti očetov vpliv in prekoračiti postavljene meje. Tako je odprt za vplive, ki vodijo v uživanje preko meja in eksperimentiranje, torej k vedenjem, ki starše najbolj skrbijo. V teh primerih se po nekaj letih v praksi srečujemo z obupanimi starši, ki izgubljajo čas in energijo za gašenje požara. Otroka vodijo k vsem mogočim strokovnjakom in na vse mogoče obravnave za spremembo vedenja. Vendar iz teh zgodb pridejo s poškodbami, bodisi na zdravju ali s poškodovanimi odnosi, otroci pa z izkušnjami, ki jim ovirajo možnost zdravega razvoja.
Ali je možno to zgodbo in podobne preprečiti? In, kako?
Vedenje otrok v času odraščanja (in enako tudi prej) se odvija med možnostmi izbiranja v vzdušju medsebojnih odnosov. Prvi odnos, na katerem temeljijo vsi ostali odnosi v družini, je partnerski odnos med starši. Otrok ne posluša, otrok opazuje in ukrepa glede na dejanja. Če želi osem letni otrok najprej dokončati igrico na računalniku in šele nato pogledati, kaj so njegove šolske dolžnosti, pri tem pa naleti na odziv staršev, ki imata različno mnenje, bo otrok naredil vse, da okrepi razhajanje med staršema, ju s tem zaposli, sam pa ima prosto pot in neovirano možnost igranja na računalniku.
Pri odločitvah glede vzgoje, kjer med starši obstajajo razlike – in to je realnost v vsakem odnosu – starši večinoma ravnajo po načelu zmagovalca in poraženca. Zaplet je v tem, da vrtimo filme o tem, kaj se dogaja v mislih in namerah na nasprotni strani. Otrok v trenutku ugotovi, kako lahko stopi v koalicijo z zmagovalcem in s tem ustvari pogoje za manipuliranje z mejami, pravili in avtoriteto.
Namesto boja v partnerskem odnosu, ki je vzorec komunikacijskega vedenja, zdaj poznamo načine, s katerimi se boju izognemo, ki omogočajo razumevanje različnosti in zlasti ohranjajo povezanost v partnerskem sistemu kot temelj za trdnost vloge staršev.
V dialogu, ki upošteva tehniko zrcaljenja sveta drugega in raziskovanje smisla pri drugem – smisla, ki ga kljub temu, da se razlikuje od mojega pogleda, vendar drugemu dovoljujem – ustvarimo pogoje, da ostanemo kompetentni odrasli. Pri dialogu potrebujemo nekaj pogojev in izkušenj, da ustvarimo zavestno naravnanost za tehniko zrcaljenja sveta drugega, ki priznava bližino in povezanost ter hkrati dovoljuje obstoj različnosti. Naravnanost, da smo na voljo in zmožni poslušati, kako je v svetu partnerja, in da zmoremo nositi različnost tega drugega sveta, je prvi pogoj. Naslednji je, da zmoremo videti in dovoliti smiselnost v tem svetu drugega.
Ko je oče iz začetne zgodbe dobil možnost, da je slišan pri ženi, je lahko povedal zgodbo, v kateri je najprej izrazil zaskrbljenost za sinovo učenje samostojnosti. Njegove predstave o tem so bile usmerjene v smeri omogočanja izkušenj, ki omogočajo zavedanje otrokove odgovornosti. Za tem pa je spregovoril še o svojem velikem hrepenenju, da bi dobil vlogo očeta in imel možnost stika s sinom. To so globoka področja naših čustev, ki so zavarovana in obdana z obrambami, vendar iz njih izhajajo vse naše izbire ravnanj, hkrati pa je to jedro, kjer je doma smisel.
Zdaj je oče poslušal še svojo ženo. Slišal je njen o potrebo po tem, da dobi oporo. Govorila je o tem, kako je utrujena, kako se počuti nemočno, kako jo prav enako skrbi za sinovo odgovornost. V svojem čustvenem svetu je spregovorila o hrepenenju po povezanosti z možem na način, ki ni bil kritika in odrivanje, temveč povabilo k bližini in povezanosti.
Ker je dialog obojestranski proces, je njegov ključni učinek, da omogoča povezovanje dveh različnosti. Naša temeljna potreba je, da živimo v povezanosti in bližini. Ko dosežemo povezanost v partnerstvu, to omogoča ustvarjanje varnega vzdušja za bližino in stik z otrokom.
Tehnika, ki je zgoščeno opisana, zahteva precej izkušenj in pomoči, da jo osvojimo. Spoznate jo lahko na delavnici: Uspšena komunikacija z najstniki.
inspiracije