V meni se porajajo želje. Želja po sorodni duši, s katero bi delila življenje. Želja po tem, da sem ljubljena, da sem nekomu vse. Vse bolj in bolj se oziram okrog. Iščem oči njega, ki zapolnil bi moje srce, vse bolj mi življenje to izmika. Ne najdem ga, ni ga, ni tistih oči, ki ogrele bi moje srce.
Vsakič znova se ob misli nanj uzrem vase. Vsakič znova se želja po njem tam nekje zunaj odbija v mojo notranjost. Ni ga, ravno zato, da bi iskala sebe, ne njega. Najdem svojo ranljivost, svoje hrepenenje, tresoče se bitje željno ljubezni...
Odkrivam pokrajine od žeje posušene. Od žeje po ljubezni pozabljene. Dotikam se jih.....predramljam, oživljam, počasi gasim žejo po življenju. Spet se ozrem po njem, pa se predramim v sebi. Iščem v sebi, pa najdem vse. Tako polno je, mirno in brezskrbno. Tako prežemajoče s toplino.
Prepoznam pot, ki vodi k izpolnitvi. Ljubeče me kliče v družbo, po kateri sem večno hrepenela... Ob poti mi šepetajo sanje, ki brstijo od razcveta. Potihoma se dotikam svojih darov... Začutim......edinstvena sem, neponovljiva, biser sveta.
Poslana z neponovljivim namenom. Želim to udejaniti. Želim izpolniti dano pot. Le to me lahko popelje v radostno srce in sele potem on in njegove oči, ki govore duše govorico. Zapisujem, kar mi je dano. To me polni in me osvobaja. Sledim notranjem klicu, da se znova in znova uzrem vase, da ne iščem več zunaj.
Da vsa lastna hrepenenja pogasim z notranjo tišino, ki me vabi se naprej.
In kot sem zapisala:
"Tu ni valovanj,
prihodov in odhodov,
ni neprestanega tekanja,
da ubežal bi.....
Tu v tišino razstopiš se.
Tu končno spoznač lasten dom neskončnega. "
In ne iščem več. Doma sem.
inspiracije