Ste že spoznali človeka, za katerega ne bi mogli reči, da dela nekaj narobe, a se ob njem ne počutite dobro. Zelo je predan, neškodljiv, pravičen in dober, ampak pušča grenko sled za sabo. Kadarkoli bi mu želeli nekaj očitati, se izmuzne s svojo dobroto, moralo, pravičnostjo in skromnostjo, a nam vedno daje občutek dolžnosti, občutek slabe vesti ali nezadostnosti. Zakaj se počutimo slabo, ko smo v bližini takšnih ljudi? Zakaj se drugi počutijo slabo, ko smo takšni mi?
Ali se morda za vsem tem skriva naš ego? Si morda nadane masko Moralnega pravičnika, Dobrotnika, Perfekcionista ali Razsvetljenega duhovneža, da ga ne opazimo?
Ego se obleče v nedolžno ovčko in čaka pred vrati, da ga spustimo notri. Morda ga spustimo vedno znova, ker verjamemo njegovemu nedolžnemu videzu in potem dovolimo, da pustoši po našem življenju. Morda je čas, da egu snamemo njegove maske in pogledamo resnici v oči, kajti le tako se bomo lahko rešili njegovih zvijač.
Kakšne so maske našega ega in kaj je njihov pravi obraz:
MORALNI PRAVIČNIK vedno ve kaj je pravično- ne le zanj, za vse ljudi. Ob tem ima močno potrebo po tem, da svoje mnenje podeli s svetom. Včasih samo tako, da naglas komentira večerna poročila ali deli svojo razsodbo na socialnih omrežjih ali pa se udeležuje večjih akcij in javno obelodani svoje mnenje, ki je ponavadi zelo zacementirano. To pa ga večinoma dela zelo agresivnega, jeznega in negativnega.
Čuti se poklicanega, da zbudi slepe množice in jim pove, da se jim dogaja krivica, je tisti, ki se postavi na stran šibkejših in se zanje požrtvovalno bori. Njegove sodbe so večkrat poenostavljene in idealizirane.
Je rešitelj sveta, ki o sebi misli, da ima bolj prav kot drugi. Včasih celo namerno opreza za krivico, da bi lahko pokazal svojo moralno vzvišenost. Meni, da je prebujen in da mora ljudi popeljati v pravičnost, s tem, da jim pove, kako se morajo prehranjevati, kateri ekonomski sistem je najbolj pravičen, kako morajo tretirati določene družbene skupine, v kaj morajo verjeti...
Čeprav spoštujem ljudi, ki svoje življenje posvetijo ozaveščanju in iskanju pravice za boljši jutri, hkrati menim, da mora biti vsak, ki to počne zelo pozoren na lastna čustva in odnos do drugih ljudi. Pravičnik meni, da so njegova jeza, nestrpnost, ošabnost, vsiljivost, zagrenjenost, nepotrpežljivost in cinizem, normalni, samo zato, ker mu je težko ostati ravnodušen ob vsej krivici, ki jo vidi in vseh teh neumnih ljudeh, ki nočejo spregledati. Tako pa pogosto postane ravno to, proti čemur se bori- nestrpen in nepravičen.
Moralni pravičnik izgublja veliko energije, ker se ves čas bori s svetom, kar pa nikakor ni pot v kvalitetno življenju. Kadarkoli se v življenju srečaš s pravičnikom, se ne spuščaj v prepir z njim, ker ponavadi ne obrodi sadov. Preprosto se umakni ali ga z nasmeškom poslušaj. Če mu želiš povedati nasprotno mnenje, naj ne bo polno vznemirnenja in čustev. Če se s pravičnikom pravdamo o pravici, na koncu sami prevzamemo njegovo obnašanje.
Kadarkoli pa naš lasten ego obleče masko pravičnika moramo vedeti, da nikogaršnja razsodba ni absolutno pravilna.. Svet je potrebno najprej sprejeti, zato, da bi ga lahko spreminjali. Najbolj pomembno pa je, da najprej začnemo pri sebi. Vedno lahko pokažemo pot z zgledom, ki nikogar ne obsoja. Svoje mnenje pa izrazimo brez negativnih čustev. To je zame tudi najboljši način, da bomo slišani in ne bomo v ljudeh vzbudili še več odpora in nerazumevanja.
DOBROTNIK pomaga preden ga kdo prosi za pomoč. Vedno je poln nasvetov in vedno ve kaj je dobro za nas. Kadarkoli za nas naredi nekaj dobrega, nam na koncu ostane nedoločljiv občutek, da mu moramo za njegovo pomoč in dobra dela povrniti. In včasih je ravno to njegova edina motivacija, pomoč pa je pravzaprav sekundarnega pomena. V ozadju njegove dobrote veje podzavestno pričakovanje, da bo pohvaljen in da bo nekdo njegovo dobroto opazil. Če je njegova pomoč zavrnjena ga poprime žalost in užaljenost, svojo pomoč pa nam rad “vrže naprej”.
Dobrotnik si na primer s svojo pomočjo zagotavlja, da mu drugi, zaradi občutka dolžnosti, nikoli ne morejo reči ne, tudi kadar si to želijo. Včasih pa pomoč in dobroto uporablja za doseganje nadzora in potrebe po tem, da je nekdo od njega odvisen in ga vedno rabi. Hkrati pa težko razume, da to, kar misli, da je dobro zanj, ni dobro za vse ljudi.
Naprimer tašča, ki na vsak način želi pomagati mladi družini, se pojavi na vratih s svojimi nasveti in pomočjo, še preden jo kdo pokliče in to potem uporablja kot izgovor, da jo ne moremo zavrniti in da ima vedno vse pod kontrolo.
Torej, kadar vam na vrata zvoni dobrotnik, mu morate postaviti zdravo mejo. Se zahvaliti za njegovo pripravljenost, potem pa razložiti, da boste zmogli sami. Biti moramo nežni, a hkrati jasni. Kadar predolgo zadržujemo v sebi svoje občutke, govorimo “ja”, ko bi radi rekli “ne”, to lahko vodi v čustven izbruh.
Kadarkoli pa se v dobrotnika spremenite vi sami, morate vedeti, da je včasih edina prava pomoč, ne pomagati. Kadarkoli se odločite za pomoč, poglejte vase in se vprašajte: “Zakaj to zares počnem?”
Če že pomagate, naj bo to iz srca, brez očitujoče energije in potrebe, da nam mora biti za vse povrnjeno na način, kot smo si mi zamislili. Dobro se z dobrim vrača, za to bo poskrbelo Vesolje. Vi se lahko oddahnete in pustite ljudem dihati, pustite, da se znajdejo sami in pomagate, šele ko vas za to prosijo sami.
ZASKRBLJENEC nas vedno opozori, da ga skrbi za nas, kar načeloma ljudje radi slišimo, a kadar nekoga skrbi preveč, to za nas postane zadušljivo, za njega pa škodljivo. Skrb je nekaj, kar jemljemo kot dokaz ljubezni, ker to povezujemo s svojo vrednostjo. Ampak ali je za tem res ljubezen? Kadar zaradi skrbi ne moremo spati, jesti in se sprostiti, to ni več nekaj lepega.
Skrb je strah, kar ni najboljša energija, ki jo pošiljamo nekemu človeku, četudi to počnemo v dobri veri. Ponavadi gre za pošiljko črnih scenarijev in raznovrstnih strahov, ki jih projiciramo na nekega človeka. Neutemeljena skrb je neproduktivna in utrujujoča za tistega, ki ga skrbi in tistega, ki je tarča skrbi.
Zaskrbljenec nas s svojimi skrbi obteži, zato se včasih počutimo, kot da nam nalaga breme. Skrb deluje zelo demotivacijsko, čeprav se zaskrbljenec opravičuje, da nas želi le zaščititi pred najhujšim. Zaradi tega podzavesto pred njimi bežimo. To je naprimer vidno pri otrocih ali najstnikih, ki na pretirano skrbne in posesivne starše odreagirajo tako, da pred to energijo bežijo. Zaradi tega postanejo bodisi uporniški ali pa zadušeni.
Kaj zares se skiriva za skrbjo? Čeprav se sliši kruto in to zelo težko priznamo, nas nikoli ne skrbi toliko za drugega, kot nas skrbi zase. Če bi se človeku za katerega nas skrbi nekaj zgodilo, bi to pomenilo tudi nekaj slabega za nas. Morda bi mi zaradi tega trpeli bolj, kot bi trpel ta človek. In ker bi bolelo nas, želimo to preprečiti. Ne skrbi nas za drugega, ampak za nas. V ozadju skrbi je naš ego in naša sebičnost; generična usmerjenost k sebi. To je ego, ki se tako dobro zamaskira v podobo ljubezni, da mu vsi po vrsti nasedemo.
Torej, kadar nas nekdo ves čas zasipa s skrbmi, moramo dvigniti svojo energijsko vibracijo, da ne pademo več pod njegov vpliv in energijsko dušenje. Kadar pa nas same popadejo skrbi, poskušajmo vzpostaviti zavedanje, da človeku najbolj pomagamo s tem, da smo pozitivni, medtem, ko skrb ni dobra energija. Trenirati moramo zaupanje v Življenje in Višjo ureditev. Tako se zmanjša tudi naša zaskrbljenost.
SRAMEŽLJIVI OPAZOVALEC se nikoli ne izpostavlja, ampak vedno hrepeni po pozornosti. Opazuje od daleč, premisli preden nekaj reče, težko se vklopi v družbo, a si želi, da bi ga kdo kljub temu opazil. Seveda je sramežljivost zelo naravna in prikupna, a le kadar v ozadju ni strategije našega ega.
Sramežljivi opazovalec nikoli ne bo očitno iskal pozornosti, a jo bo želel pridobiti na drugačen način, ki bo deloval kot nasprotje iskanja pozornosti. Na zabavi se bo umaknil stran od drugih in čakal, da ga kdo pogreša, da kdo vpraša kaj je narobe, da se nekdo ukvarja z njim, kot nekom, ki potrebuje posebno tretiranje. Nekom, ki je občutljiv, nežen in sramežljiv, da se mu morajo drugi prilagoditi.
Čeprav na prvo žogo deluje simpatično, takšno obnašanje ljudem postane naporno, ker se ob sramežljivem opazovalcu ne morejo sprostiti. Ves čas imajo občutek, da se ne počuti dobro, da ga morajo nekako vključiti v družbo, da rabi pomoč …
Sramežljivemu opazovalcu je v resnici zelo pomembno kako izpade in to, da ga drugi opazijo, čeprav se to prepleta s sočasnim pomanjkanjem samozavesti. Sramežljivi opazovalec ima o sebi mnenje, da morajo ljudje z njim delati v rokavicah in da je svet preveč krut zanj.
Kadar nam torej sramežljivi opazovalec ves čas povzroča občutek, da moramo govoriti namesto njega, da ga moramo voditi za roko in vključevati v družbo, to počnimo samo dokler nas to ne bo začelo dušiti in obremenjevati.
Kadar bi mu radi pomagali poiskati kontakt z ljudmi, ga opogumiti in se z njim pogovoriti, to naredimo, a včasih se mora potruditi tudi sam. Če mu boste vedno vi priskočili na pomoč, bo njegova strategija sramežljivega opazovalca vedno padla na plodna tla. Morda jo bo začel opuščati ravno takrat, ko na ljudeh ne bo več delovala.
Kadar pa mi sami postanemo sramežljivi opazovalec, se poskusimo tega zavedati in se premaknimo iz vloge nebogljenega akterja. Tvegajmo, naredimo napako, poskusimo tudi, če bi se bilo najlažje umakniti. Ljudje bodo bolj opazili naš trud in našo pripravljenost, kot pa naše igranje sramežljivega “outsider-ja”.
PERFEKCIONIST išče popolnost in vedno postavlja visoke standarde. Je strog ocenjevalec, ki ga je težko zadovoljiti. Prepričan je, da je njegovo mnenje merodajno za to, kaj je popolno in kaj ni.
Kadar se nečesa loti, bo to pilil do popolnosti in prej ne bo odnehal. Njegova visoka merila ga potiskajo do skrajnosti njegovih sposobnosti, zato je lahko pri tem, kar počne, zelo uspešen. Na to karakteristiko je zato zelo ponosen. Prav to pa uporablja za opravičilo, ko je zaradi perfekcionizma do ljudi okoli sebe preveč kritičen, nepotrpežljiv, nepopustljiv in pikolovski. Prav tako pa je vse to lahko tudi do sebe.
Perfekcionist se lahko znajde v zagati, ker stvari ne morejo biti vedno popolne, tako kot tudi on ne. Takrat je do sebe zelo strog in krut. Svoj občutek lastne vrednosti določa glede na to, kako blizu svoji ideji popolnosti mu je uspelo priti.
Misel, da mora vse narediti perfektno, ga dela nezadovoljnega in napetega. Vedno vidi, da bi nekaj lahko še izboljšal. Bolj kot na svoje dosedanje dosežke je skoncentriran na to, kaj mu še manjka . Pri tem se rad primerja z drugimi.
Zaradi tega včasih pretirava in ne zna poiskati zlate sredine. Bodisi preveč dela in se izčrpava, ali pa se nečesa sploh ne loti, če ne more biti popolno. Njegova pričakovanja so zelo visokoleteča, zaradi česar je večkrat razočaran.
Ljudje se okoli njega redko počutijo dovolj dobri in sprejeti. Rad daje opazke, pripombe in nasvete za izboljšave. Vsakič ko to naredi je njegov čut za popolnost potešen, drugi ljudje pa se počutijo nezadostne. Rad kontrolira stvari in vse želi prilagoditi svoji viziji popolnosti.
Kadar naletimo na nepopustljivega perfekcionista, njegovih opazk ne jemljimo preveč osebno. Sledimo njegovi viziji doker ne gre v skrajnosti.
Če pa sami zapademo v vzorce perfekcionista, potem moramo razumeti, da mi nismo tisti, ki lahko sodimo o popolnosti. Včasih moramo stvari le sprejeti takšne kot so in biti zanje hvaležni, brez da jih izboljšujemo. Popolnost je naduta iluzija našega ega, saj je vse popolno tako kot je.
SKROMNEŽ se lahko v svoji lažni skromnosti otepa boljšega življenja ali pa komplimentov. Ob vsaki priložnosti poudari, da ni tako dober in da mu je nekaj uspelo le zato, ker je imel srečo. Kadar ga bo kdo pohvalil se bo komplimenta branil. Zamahnil bo z roko in pomanjševal svoje dosežke.
A čeprav bo vztrajal pri svoji skromnosti, bo v resnici rad videl, da mu drugi ljudje ne popustijo in mu povedo kakšne kvalitete vidijo v njem. Bolj, ko poudarja, da je zanič, bolj ga drugi ljudje prepričujejo, da je super.
Na takšen način želi slišati potrditev. Pri lažnem skromnežu gre za zanimivo kombinacijo občutka manjvrednosti in večvrednosti, med katerima preklaplja, glede na to kako se odzove okolica.
Večkrat je lažna skromnost tudi posledica strahu pred uspehom ali neuspehom. Nekdo ves čas zanika svoje sposobnosti, ker noče nositi odgovornosti, ki pride z njimi.
Stvarem, ki jih nima, se v svoji skromnosti raje vnaprej odpove, ker je to lažje, kot jih doseči. Recimo trdi, da bi rad živel le preprosto življenje, a je to le izgovor, da mu ni treba razvijati svojega potenciala in premagati svojih strahov. S tem, da drugim razlaga o svoji skromnosti, potolaži sam sebe, čeprav v sebi še vedno hrepeni po stvareh, ki jih nima. Navidezno odpovedovanje vidi kot izraz morale.
Skromnost in pomanjševanje sebe izgleda bolj moralno od nadutosti. A pravzaprav ni velike razlike med nekom, ki se ima za najboljšega ali med tistim, ki se ima za najslabšega. Oba sta se oklicala z “naj” in mislita o sebi, da sta nekaj posebnega.
Skromneža lahko spodbudimo za nove podvige in dosežke, čeprav zanika, da mu to kaj pomeni. Če noče sprejeti komplimentov, ne nadaljujmo z njimi in kaj hitro bomo naleteli na presenečenje v njegovih očeh.
Če pa sami opazimo, da v lažni skromnosti pomanjšujemo svoje sposobnosti, potem moramo vedeti, da smo lahko za njih hvaležni, brez da jih dajemo v nič. Ponižnost naj nadomesti lažno skromnost. Ta se začne v srcu in ne v navideznem odpovedovanju zaradi strahu.
RAZSVETLJENI DUHOVNEŽ je z duhovnim udejstvovanjem pridobil nove sposobnosti in novo znanje, a ker pri tem ni ostal ponižen, je na osnovi tega pridobil tudi nov DUHOVNI EGO. Duhovnež je zelo dober v teoriji, obvlada duhovno terminologijo, obiskuje delavnice, bere knjige in deli duhovne slogane, a tega ne udejstvuje v praksi. Pri tem gre večkrat le za besede za katerimi ni prave energijske vrednosti.
Ko duhovnež deli svoja spoznanja, je v ozadju zaznati več samohvale in “postavljanja nad”, kot pa je srčnosti in naravnanosti pomagati.
To se kaže skozi pridiganje in prepričevanje drugih kako naj živijo in v kaj naj verjamejo, medtem, ko je v tem čutiti veliko nesprejemanja in ozkosti. Podobno kot pravičnik se tudi on bori, da bi rešil svet, čeprav ga ne more sprejeti, takšnega kot je.
Rad poudari svojo spiritualnost z oblačenjem, potovanji v svete kraje, izborom hrane, posebnim načinom govorjenja, a je včasih vse to le ZUNANJA PODOBA, ki ne pove nič o njegovem notranjem stanju.
Duhovnost ni identiteta, niso oblačila in delavnice, duhovnost je odnos do življenja ali česarkoli drugega in je stvar našega notranjega stanja. Kvalitete naše energije ne moremo videti, čeprav je edino merilo naše duhovnosti. Ni je moč doseči samo z nabiranjem znanja na mentalnem nivoju, če temu ne sledi tudi PRAKSA in globinska sprememba.
In čeprav naj bi prav duhovnost opravila z našim egom, ga ta večkrat samo povečuje.Tako postane spiritualnost le ena izmed mask našega ega, ki jo le stežka prepoznamo. Ravno miselnost, da smo bolj napredni kot drugi, nam lahko preprečuje, da bi spustili svoj ego in se učili od drugih.
Zato, kadar smo v družbi razsvetljenega duhovneža, bodimo pozorni na to ali njegove besede prihajajo iz srca ali iz ega. V slednjem primeru ne dajajmo prevelikega pomena njegovim teorijam.
Kadarkoli pa sebe zalotimo, da nas prevzema duhovni ego, moramo takoj preiti v stanje ponižnosti. Ni pomembno kako spiritualen si na ven, ampak kako čisto in odprto je tvoje srce. Kdor ima resnično modrost in mir, nima potrebe nikogar prepričevati, da ima prav.
inspiracije