Postavitev družine je skozi um resnično težko dojeti. Gre za nekaj velikega in mogočnega. O tem fenomenu si lahko preberete vedno več, tudi sama sem o tem že pisala, zato tokrat predstavitev metode nekoliko drugače – z namenom, da morda nekomu olajšam odločitev ali se reševanja osebnih težav lotiti s postavitvijo … Stremim k deljenju izkušenj iz prakse, zatorej tokrat za konec povzemam tudi vtise nekaterih dosedanjih udeležencev.
Vsi sodelujoči na postavitvah so prišli z različnimi pričakovanji, nekateri prestrašeni, mnogi v dvomih. Človeško je, da imamo zadržke pred tistim česar ne poznamo. Zato sama pogosto omenjam kako pomembno je ne soditi, temveč podati se v izkušnjo samo. Če smo željni učenja, se v vsakem dogodku lahko nečesa naučimo. To, da človek okuša nove stvari, išče nove poti, se veseli neznanega, je povezano z odprtostjo, mehkobo, ki je nepogrešljiv košček posameznika, ki si daje priložnost. Za razcvet, za nov pogled, novo znanje, ki prihaja z neba. Dobesedno. Žal ljudje prepogosto vse, kar jim je tuje, raje zavračajo s predsodki in prepričanji, ki iz nas delajo ujetnike. Trdno prepričanje nam onemogoči odkrivanje tistega, česar nikakor ne zmoremo videti, če se ne odpremo novemu izkustvu. Žalostno je, da zaradi takšnega prepričanja nečesa ne poizkusimo! Saj veste, če verjamemo, da nam nič ne more pomagati, tako tudi bo. A drži, da je vse za nekaj dobro. Zato se vedno naslanjajte na svoje notranje občutke. Videli boste, da vas bo ob pravem trenutku nekaj v vas pocukalo za rokav in vas vzpodbudilo, da poizkusite, če vam je razrešitev odnosa (npr. z očetom) po tej poti namenjena. Gre za vašo izbiro in zavedajte se, da je takšna ali drugačna odločitev „prava“, saj prinaša posledice iz katerih se potem učite.
Pisala sem že o tem, da se na postavitvah znajdejo ljudje, ki so medsebojno povezani. Vsaka skupina ima zato drugačno dinamiko, ljudje znotraj skupine so si podobni, poleg tega se soočajo s podobnimi težavami. Velika verjetnost (po dosedanjih izkušnjah) je, da na postavitvi problema z očetom ne bi izpostavili samo vi, temveč bi podobne težavne okoliščine, kot jih imate sami, navedli še drugi udeleženci. Ko človek to začuti, te oblije spoštovanje, saj začutiš, da smo vsi tisti, ki krojimo matriko, del sinhronosti in medsebojnih povezav. Prišli smo, se srečali, da pomagamo drug drugemu.
Mnogi so se delavnice postavitve družine udeležili prvič in se potem spet vrnili. Očitno so veliko dobili ... kot pravijo mnogi - več kot so pričakovali. Skeptiki so tiho sedeli in v nekaj urah začutili mogočnost stvarstva, sistema del katerega smo in v katerem veljajo določena pravila. Dobro jih je poznati, saj potem plujemo z lastnim tokom življenja. Sicer se upiramo, izgubljamo moč, se prepiramo, zbolimo in krivimo svet za vso težo, ki nam je naložena. Postavitve se lahko udeležite sami. Vedno sicer spodbujam in pozdravljam, če so se člani družine sposobni soočiti z družinskimi razmerami v čim večjem številu. Toda vsak mora biti za odkrivanje potlačenih vsebin zrel, na to pripravljen. Dovolj je zgolj en član družine, da se v matriki pokažejo rešitve, da pride do odpuščanja, da spoznamo katere besede nas vodijo na pot srca. To je pot, ki člane poveže na novi ravni. Vsi sodelujoči me pogosto obveščajo o spremembah, ki so se jim zgodile po postavitvi v realnem življenju.
Da bi se posamezniki v prihodnje lažje odločili o sodelovanju na postavitvi, sem poprosila nekaj dosedanjih udeležencev (ki so bili nekako najbolj skeptični in hkrati nagajivo radovedni), da napišejo svoje vtise. Verjamem, da bi vam (objektivnejša) mnenja udeležencev prišla prav.
Sledijo torej mnenja sodelujočih. Za konec morda še misel Rudija Kerševana: „Dve življenji ima, kdor zna eno živeti.“ In saj veste, življenje je na strani pogumnih.
Jaz sem doživela postavitev kot zelo presenetljivo izkušnjo, saj sem bila res zelo skeptična in zadržana glede postavitve družine. Zanimivo kako ti besede, gibi, mimika, dogajanja kar sami od sebe prihajajo na plano, ko si postavljen na odru. V kaj takega nisem verjela, verjetno zato, ker podobnih izkušenj še nisem imela. Pred srečanjem sem se odločila, da bom samo prisotna opazovalka, potem pa me je dogajanje kar samo potegnilo v aktivnost in sama nad sabo ter nad vsem dogajanjem sem bila zelo presenečena. Kako postaneš nekdo drug ... kako prevzameš vlogo, osebnost, temperament, lastnosti nekoga drugega, ki ga sploh ne poznaš. In kako se ob tem sam počutiš! Ti presenetljivi občutki in čustva - kot da si res nekdo drug! Res sem bila presenečena nad svojim ravnanjem, ker se običajno kar dosti kontroliram, zadržujem in se bolj težko čisto sprostim, še posebno v krogu ljudi, ki jih ne poznam. Fascinantna mi je bila Mojčina spretnost vodenja in iskanja odgovorov, dilem, problemov, s katerimi nas je pripeljala do uspešnih zaključkov in rešitev vprašanj ter problemov, ki so jih izpostavili navzoči posamezniki. Mislim, da je tak način iskanja odgovorov zelo zanimiv in verjetno marsikomu pomaga pri reševanju določenega problema, saj mu pokaže določene rešitve, ga motivira za poglobljeno razmišljanje, mu nakaže možne poti in načine, kako se lotiti problema, kaj lahko tudi sam stori na sebi, v odnosu do drugih ljudi, do svoje družine …
Jerica
Fascinantno: sodeluješ v postavitvi, takrat si „sposodiš” oziroma „prevzameš” vlogo člana družine, ki ga predstavljaš. Zaznaš občutke, misli te osebe, čeprav te osebe še nikoli nisi srečal. S tem, ko poveš občutke, hotenja, želje pomagaš terapevtu, da razreši situacijo. Ko na koncu postavitve vidiš kako pomemeben člen je vsak posameznik ter da si s tem, ko si sodeloval, pomagal nekemu neznancu, te napolni z globoko radostjo in srečo. Ob vsem tem se začneš zavedati, da si res v točno tej družini s točno določenim razlogom. Pripada ti mesto, ki ga zasedaš, ugotoviš, da je res pomemebno, da se stvari postavijo na svoje mesto. Družina potem deluje kot celota, čutiš, da si del te lepe celote. Odkar sem tudi sam naredil postavitev družine, so se moji odnosi spremenili na bolje, seveda. S starši smo prijatelji, kar do sedaj še nismo bili, vsaj ne v taki meri. Rekel bi da drug drugega „beremo, razumemo”. Tudi odnosi v službi so se spremenili, konfliktov skoraj ni več. Delujemo kot skupina, to je danes pravo nasprotje okolja, kamor sem prišel pred 2 letoma.
Delavnica nam ne da nebes do konca življenja brez truda. Spomnila in dotaknila se me je s tem, da sem spet začutil, da je lepo deliti z ostalimi. Prava sreča se skriva v prečiščenih odnosih v družini.
Luka
Moje zaznave po delavnici Sistemska postavitev družine so kompleksne. Gre za številne občutke in dojemanje „nečesa“, na kar niti pomislil nikdar nisem. Občutek prvega zaznavanja naključno izbrane skupine ljudi – nato ogledovanje prisotnih – sledi osebna predstavitev vsakega od nas – vidim mnoge vznemirjene obraze, saj smo verjetno številni na taki postavitvi prvič in še ne vemo kaj nas čaka. Nato vstopi vodja postavitve družine, Mojca, nakar se začuti, da koncentracija naraste, čuti se zainteresiranost za postavitev in odkrivanje predvsem lastnih nezavednih vzorcev. Sledi kratka razlaga zakaj smo tu - ta pride prav – »družina« prisotnih se zbliža in individualnost posameznikov se spoji v celoto, skoraj popolno je to čutiti po izvedeni skupni meditaciji. Name vtis naredi prva postavitev: mlajša žena ... ko jo opazujem, jo začutim. Spreleti me osebna predstava o tem kdo ta oseba je, začutim njeno osebnost. Na videz prijetna ženska, vendar mi na njej vse deluje nestabilno in nezaupljivo. Postavitev se odvija, Mojca ve, koliko oseb mora biti prisotnih, nekatere kliče v skupino, drugi se usedejo, vse stremi k razrešitvi težav, ki jih ima gospa. Vedno bolj se potrjuje, da ni sposobna stabilne in dolgotrajne ljubezni do moških. Vračamo se k izvoru te težave, v njeno primarno družino. Izbrani predstavniki njene družine kažejo vzorce, dejansko se vedejo kot njeni domači. Vse to gospo spravi v jok, vzorci se izkažejo za resnične. Vzrok prepozna in sledi olajšanje.
Jože
inspiracije