Sedim in opazujem mimoidoče. Sprašujem se o njihovem zavedanju, o prisotnosti tu in sedaj. Življenje je za večino postalo borba. Boj za preživetje. In ta boj zbuja vsakodnevni strah: » Bom zmogel plačati vse položnice? Bom preživel, bom obdržal službo?«. Strah hrani strah in hkrati zbuja novega. S takim načinom človek le privablja le podobne vibracije in je hkrati zaprt za kaj bolj svetlega, za upanje, za srečo, za svobodo. Ujetniki smo vsi naših lastnih iluzij, navezanosti in odvisnosti od zunanjih dejavnikov. Vse prevec polagamo svojo usodu v roke drugih.
Vera v nas same se je izgubila. Tavamo po tej obli konstantnega strahu. Vendar prihaja čas, če že ni prišel, za novo realnost, nov svet, poln vere, upanja in svetlobe. Prihaja čas, ko je potrebno vsa stara prepričanja, vzorce, ki nas držijo na starih poteh, spustiti in se odpreti za novo. Za ljubezen, za kreativno ustvarjanje nam ljubega sveta. Potrebno je zapustiti idejo, da je življenje zgolj preživetje. Tu smo, da vsak na svoj način obogati to rodovitno zemljo. Tu smo, da vsak doda svoj delček v ta krasni mozaik univerzuma. Prišel je čas, ko notranji klic presega vse ostalo. In da, upajmo si. Upajmo si slediti tej notranji poti, ki je vedno izraz in klic po ljubezni.
Čas je, ko bodo naša srca ponovno utripala z najmočnejšo voljo življenja in se naša telesa premikala v raznolikem plesu lepot življenja. Potrebno se je ustaviti. Se slišati v tišini, stran od vseh vznemirjenj. Verjeti vase in si dovoliti biti ta ljubezen, iz katere izviramo. Prebudimo v sebi to lepoto in uzrimo vsakega kot ljubeče iščoče bitje, ki je izraz enega in edinega. Poglejmo si v oči, podajmo si toplino srca in dovolimo prisotnosti, da za vedno zapre vrata preteklosti, ki megli naša trenutna doživljanja. Zavesten odziv dela čudeže in odkriva popolnoma nove nianse življenja. Tkajmo cvetna polja Ljubezni z vsem kar nas obdaja in življenje nas bo obdarovalo. Kar naenkrat bo življenje postalo lepše, polno novih priložnosti, uresničenih sanj, drobnega prhutanja metuljevih kril znotraj naših trebuščkov. Kliče nas naš pozabljen dom. Kliče nas naza tjaj, kjer smo bili srečni, svobodni in brezskrbni.
Kjer je prisotnost, tam je pot. In ta pot je izraz čiste ljubezni.
Sabina Mai - Radharani, svetovanje za bolj polno in svetlejše življenje
inspiracije