Priča smo časom, ko družba vse bolj pritiska na »strice v ospredju«, da snamejo svoje maske in pokažejo pravi obraz. Zdi se, da nismo več daleč niti določenemu momentu, ko bo težnja po vzpostavitvi ravnotežja v družbi prignala tudi tiste v ozadju, da sestopijo. Verjetno ni prijetno biti v njihovi koži … V ozadju navidezne moči (bogastva, manipulacij itd.) vseh, ki so videti nezlomljivi, je vedno tudi nemoč. Nemoč v tem, da sprejmejo tudi šibko stran sebe. Imamo jo vsi. Maske z razvojem družbe tudi na duhovni ravni torej počasi pričenjajo padati.
Prav zanimivo je opazovati, kakšne maske (in kako) padajo tudi na sistemski postavitvi družine. Moški na seminar pride z neko masko brezbrižnosti, vsemogočnosti, že čez nekaj minut pa solze kar lijejo iz njega. Ironično je, da je pred tem navzven skušal delovati neomajen, ko pa si je iz sebe dovolil spustiti čustva, so mu ta omogočila, da je v sebi zgradil steber, ki ga je dejansko (in ne zgolj namišljeno) okrepil. Občutek pripadnosti in sprejemanja njega prav takšnega kot je in ne takšnega, kot se je naučil biti, v okolju v katerem je, sta ga ojačala bolj … mu dala večji občutek varnosti kot »gromozanski« imperij, ki si ga je gradil vrsto let. Njegova moč sedaj ni bila več iluzija v njegovi glavi ampak nekaj, kar so lahko spontano čutili drugi, brez da bi se trudil to kazati navzven. Med tem, kar se trudimo kazati navzven in tem, kar nezavedno izžarevamo, je ogromna razlika.
Je pa res, da se nekateri v vlogi igralcev neke določene vloge znajdejo dosti bolje kot drugi, in jo zato lahko tudi igrajo dalj časa. Hkrati drži, da ni naključje, da bo celo nekdo, ki je venomer igral vlogo humorista, nekoč lahko blestel tudi v drami. Seveda … tudi v njem sta dva pola in nekaj v njegovi biti ga slej ko prej sili, da izrazi tudi tistega drugega.
Problem dandanes je, da se tako moški kot ženska navzven skušata kazati kot močna. Pa poglejmo zakaj … Ženska intuitivno začuti, da njen partner znotraj sebe nekako ni stabilen. Velikokrat ta moški ne čuti pripadnosti v družini; s strani očeta npr. ne čuti priznavanja, odobravanja in sprejemanja takšnega kot je. Zaradi slabe samopodobe in nenehnega dokazovanja skozi dolga leta potem ta moški preko nekih dosežkov, uspehov, zgradi kvazi moč v sebi. Moč, ki se nikakor ne more primerjati s tisto, ki jo lahko dobi v družini – enostavno z občutkom, da je sprejet, ljubljen in podprt. Moč, ki jo zgradi skozi delovanje, ki ga odvrača od sebe, ima namreč zelo trhle temelje. Ženska torej čuti, da njen partner v sebi nima neke »zdrave« moči, zato sama prav tako skuša biti močna, se osamosvojiti … ker podzavestno čuti, da ni najbolje, da se opira na nekoga, ki se vsak hip lahko sesede pod težo lastnih bremen.
Otroci to kaj hitro zaznajo in v mami vidijo očeta – kot podpornico »treh sten« hiše. Vloge se torej menjajo, ljudje medtem ostajamo zmedeni. To zmedenost morda preprosto razjasnimo s tem, da »enostavno« (seveda z nekaj truda in resnicoljubnosti do samega sebe) snamemo maske. Pust je že mimo ... Pred nami pa velika noč. Dopustimo si (tudi moški), da nas ne bo zgolj sveže nariban hren pripravil do solz.
Mojca Debelak, holistični pristopi zdravljenja
inspiracije