Eno noč sva rekla poslu in lovljenju denarja 'ADIJO!' ter se podala peš odkriti, kaj bi počela, če za naju denar nebi obstajal in naju nehal držati v strahu pred preživetjem.
Delala sva na raznih projektih in v njih vlagala vse svoje imetje. Ostalo nama je toliko, da sva imela le za hrano in bencin. Na vsak način sva hotela, da bi nama z nečim pa res uspelo. In čeprav sva delala iz srca, sva še vedno čutila, da se znova in znova zaletavava v zid.
Hotela sva svobodo, od vsega. Vseh pritiskov, vseh pričakovanj, svojih prepričanj in verovanj drugih, vsega. Edina popotnica nama je bila, da pustiva strah in slediva srcu. Da hodiva in hodiva, in ljudem dajeva najboljše kar imava. Ne glede na to, ali naju za to kdo plača ali ne.
Septembra 2015 sva ujela štop do Marseilla v Franciji in od tam pričela hoditi. S seboj sva imela le male 25 litrske nahrbtnike. Nisva imela šotora, ne podlog, le poletne spalke, ne glede na to, da se je bližala zima. Prvi cilj je bil 3.000 km, ki se je nato spremenil v 10.000 km. Hodila sva čez jug Francije, kjer sva od vasi do vasi sproti iskala svojo pot naprej. Nič nisva vedela, kje bova pristala. Še za isti večer ne. Iz Francije sva vstopila v Španijo in nadaljevala proti jugu.
Spala sva kar v divjini, ob cesti v travi, v vinogradih, sadovnjakih, otroških igriščih, v zapuščenih hišah in pri ljudeh doma, ki sva jih bodisi ogovorila na ulici ali pa jih velikokrat našla preko spletne strani couchsurfing. Sprva sva še imela denar, 1000€. Vsak dan sva porabila 6,9€ za oba in bližal se je dan, ko sva vedela, da bova ostala še brez tega zadnjega udobja. Po 2 mesecih sva pristala na 400€ in to dala na stran za primer, če se nama kaj zgodi ter se odločila soočiti s strahom živeti brez denarja.
4 mesece sva hodila popolnoma brez denarja.Prizanesel nama ni nihče.
Nabirala sva hrano po divjini, pomagala ljudem na polju in dobila v zameno hrano. Pobirala sva hrano ob zapiranju tržnic. To je bila zelenjava in sadje, ki je sicer romalo v koš, a za naju, večinoma presnojeda, je bilo to blagoslovljeno darilo. Nikoli nisva tako cenila košček otolčenega sadja, ali odtrganih listov solate. Velikokrat sva povprašala v trgovinah, če bodo vrgli kaj stran in sva dobila za popotnico kako jabolko ali francosko bageto. Drugič nisva dobila ničesar. Takrat nama je bilo strašno. Ko nisva dobila ničesar in glodala zaloge divje nabranih mandljev z divjine in kaktusovih plodov. A kljub strahu sva zaupala, da če slediva sebi in dava od sebe to, kar sva in imava, ne moreva zgrešiti.
Vsaj polovico dni nisva vedela, kje bova to ali naslednjo noč spala. Hodila sva na slepo, zaupala v najboljše. Bilo naju je strah, a se nisva pustila vdati. Velikokrat sva imela stiske, od spanja na tleh so naju bolele kosti. Spala sva na kamnih, na trdi zemlji, na betonu, pesku. Vsepovsod.
Po 3 mesecih sva začela delati predavanja o najini poti in kako se soočava s strahovi. Sprva nisva dobila v zameno ničesar. Delala sva zato, da sva lahko dala svoje najboljše. In tako se je nadaljevalo. Vse več sva predavala in za tem iskala hrano za preživetje.
Ni nama bilo lahko. Sledila sva svojemu srcu in ostala mnogokrat na ulici, brez prenočišča, brez šotora, in temperature so vse bolj padale. Zvečer sva se oblekla v vse, kar sva imela in zavila v spalke kjerkoli je bilo vsaj malo strehe, ali vsaj drevo.
Vlaga in mraz sta postala vse bolj nadležna in naju prisilila, da sva se morala vse bolj upogumiti in spraševati ljudi za prenočišče. Sram naju je bilo. Kljub temu, da sva vedela, da se prepuščava in delava vse iz srca, kamor naju ta vodi, sva imela občutek, da sva siromaka, da 'zabušavava', da sva zgubi, ki ne delata ničesar. Kot mnogi, ki potujejo brez drugega cilja kot to, da preplujejo čez življenje. Kljub temu, da sva imela plemenit cilj, sva se sramovala. Nisva verjela v to, kar delava.
Hotela sva biti nenavezana na denar, a naju je potolklo, da sva morala po celodnevnih predavanjih na šolah zvečer iskati hrano po zabojnikih. Hodila sva po robu svojih zmogljivosti ali svojih zadnjih kančkov občutka dostojanstva. Vse dokler nisva dojela, da nama ljudje govorijo, kaj nama lahko dajo v zameno. Tako nizko vero vase sva imela, da niti nisva slišala, da nama ljudje ponujajo hrano in kakršnokoli pomoč midva potrebujeva.
Ko sva začela sprejemati darila zahvale, se nama je celotna izkušna obrnila. Vse bolj sva prepoznavala, da ljudje močno cenijo to, kar delava. Da jim kaževa, da se zmore vse. Da jim pokaževa, da ni življenje samo preživetje. Da so pomembne tvoje vrednote in kar čutiš, da je prav. Navdahnila sva mnoge. Že samo s tem, da sva prišla, do kamor sva prišla. Še bolj pa, ko sva jim odprla svoje notranje zaklade, ki sva jih nabrala skozi vse svoje trdožive izkušje.
Kakor sva v ekstremnih okoliščinah uspešno reševala svoje osebne in partnerske stiske, sva začela pomagati tudi drugim. Ugotovila sva, da se že skoraj celo življenje trenirava za to. Da so nama bili obema pomembni odnosi in da kot človek živimo iz svoje resnice, svobodno. In da sva imela nekaj, s čimer sva lahko drugim v tem pomagala. S svojo vztrajnostjo, učenjem in preizkušnjami zadnjih 6 let sva imela v rokah nekaj, kar naju je vedno osvobodilo, ne glede na to, v kakšni luknji sva pristala.
Prišla sva do 3.000 km in rekla, da ni še konec. Zastavila sva cilj 10.000 km in nadaljevala. Ko sva končala na Španski celini, sva letela na Tenerife in malo več kot eno leto kasneje nadaljevala pešpot po otoku. Tokrat sva imela s seboj že otroški šotor, sicer brez palic, ki sva ga dobila za darilo od popotniške družine. Palice sva si vsakič našla v naravi.
Bližala sva se 5.000 km in začutila sva, da sva že dosegla, kar sva hotela. Da sva izkusila, kar sva hotela. Da naju je pot obdarila s tem, kar sva iskala, najinimi resničnimi vrednotami in jasnostjo, kdo sva in kako lahko venomer prepoznava svojo pot, ne glede na okoliščine. Drugi bi to lahko dojeli kot spodletel cilj. A za naju je bil 5.000 km popolen zaključek brez obžalovanj.
Kar bi mnogi dojeli kot veliki padec, da z Agni nisva bila več partnerja, ampak kar je zgledalo kot le še prijatelja, sem izkusil kot svojo največjo osebno rast in izpolnitev. Ločila sva se in kljub temu ustvarila globoko prijateljstvo in vsak svoje življenje v skladu z lastnimi vrednotami in klicem. Mnogi so naju vprašali, zakaj sva se razšla. Jaz menim, da sva šla samo vsak zase naprej in preteklost pustila za seboj, in s temu v skladu ustvarila drugo obliko odnosa, izven okvirja partnerstva ali pričakovanj družbe, kaj naj bi odnos med žensko in moškim bil. Prinesla sva si darilo, izkušnje in to, kar sva vsak zase želela spoznati, kdo sva in kdo ne, in še naprej rasteva, poglabljava odnos. Sva si kot dve puzli, ki skupaj eden drugemu odklenjata vrata. In res nisva več partnerja, nisva ne samo prijatelja. Postala sva to, da karkoli rečem, ne bom zajel tega, kar sva. Svobodna, vsak zase in skupaj najbolje, kar v tistem trenutku sva.
Tako ta pešpot kot tudi najino predhodno raziskovanje partnerskih odnosov po svetu nama je bilo šele pravo odraščanje. Prehod iz otroštva v odraslost. Nekaj, kar takrat zase nisem verjel. Da sem bil še vse do 33 leta čustveno nesamostojen otrok. Na koncu te velike poti imam v sebi globok notranji mir, občutek svobode od marsičesa, kar me je prej omejevalo, in žar, ki mi sije skozi srce in kuri v želodcu. Po vsej tej poti čutim vse večjo celoto tako kot moški kot človek. Izredno sem hvaležen tudi vsem učiteljem na poti, ki so se ali pa niso zavedali, kako veliko so nama pomagali na poti k najini svobodi. Hvaležen sem tudi Agni, da je bila v najin odnos pripravljena vložiti prav toliko kot jaz.
Ponosen sem na oba, da sva si v vseh teh okoliščinah, ki sva jih doživljala, lahko izbrala ljubezen in že tolikokrat spustila svojo bojevito in nepremično vztrajanje pri svojem prav. Da sva imela to odločnost zaupati, da je ljubezen boljša pot kot imeti prav. To mi je prineslo še največ. Da sem bil pripravljen sputiti vse, kar sem mislil, da vem. Znova in znova. Ljubezen in svoboda za oba je bila vsakokrat prava izbira.
inspiracije