Spoznavaj samega sebe

Že na pročelju prenočišča v Delfih so se bleščale besede »Spoznavaj samega sebe«, ki so jih nekateri pripisovali celo samemu delfskemu bogu Apolonu. Besede si lahko interpretiramo na zelo različne načine, vendar je stična točke vseh interpretacij predvsem ta, da naj vsak spozna svoje zmožnosti in omejitve, predvsem pa da čim prej pride do spoznanja, da sadež srečnosti zori v sami človekovi duši.

S tem, ko se poglabljamo sami vase in spoznavamo sami sebe odkrivamo povsem nova področja, ki nam omogočajo lažje delovanje v zunanjem vsakdanjem svetu. Šele s tem ko se poglobimo vase in si iskreno priznamo, kaj si v življenju želimo, si lahko postavimo življenjsko vizijo oziroma cilje, kaj želimo doseči in kje želimo biti v prihodnosti. Pri tem je bistveno, da si dejansko prisluhnemo, sanjamo brez omejitev, predvsem pa, da smo iskreni sami do sebe.

Pri strateškem načrtu, kako bomo realizirali svoje sanje, je zopet rdeča nit spoznavanje samega sebe. Namreč dobro moramo poznati svoje prednosti in slabosti, kaj so naše kompetence, katero delo nas veseli ter kako bomo odpravili svoje slabosti (osebnostna SWOT analiza). Vsekakor se popolnoma strinjam s sanjanjem brez omejitev, vendar je na neki točki to potrebno tudi spraviti v realne okvire časovne zmožnosti realizacije.

Vse to lahko seveda direktno apliciramo tudi na kariero oziroma podjetništvo. Nekdo izjemno uživa, če je zaposlen in mu je pri tem pomembna varnost, drugi se dobro počuti, če je samozaposlen in mu je pri tem pomembna svoboda, tretji želi zgraditi veliko podjetje in mu je pomembno ustvarjanje oziroma gradnja novih stvari.

Če pogledamo z drugega zornega kota, prvi podjetnik želi imeti obrtno delavnico, drugi srednje veliko podjetje, tretji stremi k gradnji korporacije. Nekdo se želi ukvarjati s kiparstvom, drugi z visoko tehnologijo, tretji s trgovino. Eden se vidi tudi bolj kot managerja in želi hoditi v kravati po sestankih, spet drugi želi biti v strganih kavbojkah in za računalnikom določati vizijo podjetja.

Torej težko govorimo o tipičnem podjetniku ali še širše, receptu, kako biti uspešen. Nič ni narobe in vse je prav, če je le podkovano z dobrimi nameni. Bistveno je, da vsak spozna samega sebe ter ozavesti kje se vidi v prihodnosti, kaj želi doseči v svojem življenju. Vsi pravi podjetniki ustvarjajo povsem nov profil, z lastno vizijo, sposobnostmi, cilji in mestom, kjer se vidijo v prihodnosti, ne ozirajoč se na druge že uspešne. Ni univerzalnega recepta za vse, vsak ima povsem svoj lastni recept, kako lahko uspe. Iskrenost in poznavanje samega sebe, sta torej bistvena.

Že v antični Grčiji pa so vse to razvili še mnogo dlje. Le kdor je iskren sam do sebe in deluje v skladu poznavanja sebe, torej počne stvari, v katerih uživa, bo našel osebno srečo. Torej šele, ko posameznik najde znotraj sebe vir radosti in sreče, bo lahko užival v zunanjih stvareh. Če ste danes nezadovoljni sami s seboj, vam dolgoročno ne pomaga ne vreča cekinov, ne novo partnerstvo, boljše plačana služba ali karkoli drugega, zunanjega, ki vas le za hipec osreči v primerjavi s celotnim življenjem.

Sreča ne prebiva v čredah ne v zlatu; duša je bivališče osrečujočega demona. Če pa je temu tako, tedaj mora človek svoje radosti črpati iz samega sebe, je zapisal že Demokrit, oče atomistike, več kot 2000 let nazaj. In kot omenjeno, v današnjem hitrem svetu to velikokrat pozabimo in iščemo zadovoljstvo v zunanjih stvareh.

Pri tem pa logično in sistematično pridemo tudi do povezave med našo notranjostjo in naših odnosov z drugimi ljudmi. Složnost človeka s samim seboj, je edini solidni temelj odnosov v človeški družbi. Tako mora človek najprej urediti svoj notranji kozmos, in šele, če bo vsak posameznik naredil red »v svoji hiši«, bo zavladal red v zunanjem svetu, to je v medsebojnih odnosih, so zapisali antični misleci.

Seveda pa to ni lahko, kajti v vsakem posamezniku divja »boj s samim seboj«. V tem boju lahko človek samega sebe premaga, lahko pa tudi samemu sebi podleže; v prvem primeru je »močnejši«, v drugem primeru »šibkejši od samega sebe«. Kdor je v tem boju zmagal, je »kralj nad samim seboj«, kdor je podlegel je »samemu sebi tiran«. In kot je rekel že Napoleon, najslajša je tista bitka, ki jo zmagaš nad samim seboj! To pa je tista prava osebnostna rast.

In če vse to povežemo, zopet v besedah antičnih mislecev: Človek mora »skrbeti za samega sebe«, se izboljšati in samemu sebi pomagati. Toda številni ljudje počno ravno nasprotno: sami sebe zanemarjajo, sami sebi škodujejo in si delajo krivico, sami sebe varajo. Pravičen človek pa ni takšen, zato je samo pravičnež v resnici »prijatelj samemu sebi«.

Spoznavanje samega sebe pa so predvsem stoiki povezali tudi s spoznavanjem delovanja narave in vesolja ter usode vsakega posameznika. Tako v sklopu etike filozofi tistega časa razpravljajo, da bi človek moral doumeti smisel vesoljnega uma, ki ureja vesoljstvo in ki je tudi njemu, kot majhnemu delčku tega vesolja, odredil mesto in določil funkcijo v tem sklopu.

Na ta način si razlagajo tudi težke situacije, ki se dogajajo vsakemu človeku: Z upiranjem, kljubovanjem in negodovanjem nad svojo usodo, to je, nad odrejeno vlogo v kozmosu, človek ruši vesoljni red, s tem pa tudi svojo osebno srečo.

Če torej kak fenomen, npr. izgubo otroka ali prijatelja, svojo osebno bolečino ali bližino lastne smrti, občutimo kot zlo, tedaj je temu krivo samo naše slabotno spoznanje, naš nezadosten vpogled v vzročno sovisnost vesoljnega dogajanja.

Ko naj bi to ozavestili na najvišji ravni, naj nas nobena stvar več ne bi spravila iz ravnotežja, saj je vse kar se zgodi usklajeno s svetovnim redom in je tako kot mora biti ter nič drugače. In takrat se lahko vsak počuti tudi v največji revščini bogataša in tudi v najhujših mukah in tegobah ostane vedrih lic in mirnega srca.

Moje mnenje je, da so dejansko vsakemu od nas dani določeni izzivi, ki jih mora v določenem obdobju premagati in to je ključna osebnostna rast. Bolj kot se poglabljamo vase, bolj se zavedamo, kaj se je potrebno naučiti iz vsake posamezne situacije oziroma izziva. Pri tem se tudi strinjam s pomembnostjo zavedanja povezanosti z naravo in tega, da življenje od nas zahteva, da se borimo, ne pa da se predamo v usodo.

Vse to lahko danes preberemo v tisočih knjigah o osebnostni rasti in tudi v drugih žanrih, ponavadi so stvari le opisane z drugimi besedami oziroma iz drugačne perspektive. Izjemno pa me fascinira, da so o vsem tem razmišljali že več kot 2000 let nazaj. Nekdo mi je enkrat rekel, da so vse pomembno odkrili že v antiki in da je večino današnjega znanja izpeljano ravno iz odkritij velikih mislecev tistega časa.

In ko smo ravno pri stoikih je tukaj še ena pomembna teza njihove filozofije, to je enakost ljudi. Vsak posameznik, najsi bo suženj ali svobodnjak, Grk, Rimljan ali barbar, nosi v sebi dušo, ki je iskra vesoljnega praognja. Torej smo si po tem praognju vsi med sabo v sorodstvu, vsi ljudje med sabo bratje, vsi ljudje sorodniki, ne sicer po krvi in istem semenu, pač pa, ker imajo z menoj vred razum in delež božji. To je zapisal Mark Avrelij, rimski cesar in filozof.