Življenje je igra vlog, tistih, ki smo si jih izbrali že davno, še preden smo se rodili, pa nanje pozabili. Zato se velikokrat, ko se nam dogajajo stvari, pojavi občutek, da sploh ne vemo, zakaj in zakaj prav zdaj, da nismo pripravljeni, včasih celo, da vsega niti nismo hoteli, ampak se je kar od nekod pojavilo v našem življenju.
Na odru življenja ni nikoli pravega časa – vedno pridemo in odidemo sredi predstave. Sta le naš čas in naša izbira, kako ga bomo izkoristili in kaj bomo naredili iz vlog, ki smo si jih izbrali. Jih odigrali, jih vsaj poskušali odigrati, se z njimi soočili, jih samo pogledali in se obrnili stran, se pretvarjali, da se nas ne tičejo, čeprav nas nekje globoko v sebi kličejo, ker vendarle čutimo, da so naše, da so bile naša izbira, čeprav si tega ne upamo priznati.
Ko iskreno odvržemo maske in brez pretvarjanja vstopimo v vlogo, jo odigramo, kot trenutno najbolje vemo in znamo, in se iz nje naučimo tisto, zaradi česar smo si jo sploh izbrali. Takrat šele jo lahko tudi dokončno spoznamo in končamo, kajti ni potrebe, da bi take vloge oz. situacije še naprej privlačili v svoje življenje, ker smo se naučili in gremo lahko naprej, močnejši, trdnejši in bogatejši za spoznanja, do katerih smo se dokopali. So pa vloge, ki se zdijo pretežke, strah nas je, počutimo se nemočni in sami, pred njimi bežimo, jih samo pogledamo, se obrnemo stran ... Razum nam zatrjuje, da kaj takega si pa že nismo izbrali, da se nas ne tičejo. One pa, kot da so izbrale nas. Ne nehajo nas zasledovati, vedno znova in znova se pojavljajo, nas čakajo in kličejo, da se soočimo z njimi.
Takrat se spomnimo otroštva, ko smo sedeli v peskovniku, polnem prečudovitih igrač. Vzeli smo eno, jo pretipali, pogledali, kako je sestavljena in kaj vse lahko z njo naredimo, ter jo razdrli na sestavne dele. Potem smo vedeli, in ker smo se o tej igrači naučili vse, nas ni več zanimala, zato smo pobrali druge igrače, ki jih še nismo poznali. In tako dokler nismo vedeli vsega o vseh igračah okrog nas. Potem je prišel čas, da gremo naprej, v večji peskovnik.
V otroštvu in peskovniku je bilo zabavno, veselo, razburljivo, raziskovali smo in bili ponosni sami nase in na to, kaj vse smo se naučili in česa vsega smo se lotili. Ko odrastemo, pa na vse to pozabimo.
Poskušajmo tudi izzive in preizkušnje v odraslem življenju videti kot igrače v našem odraslem peskovniku, ki jih moramo spoznati in se poigrati z njimi, lažje nam bo. Ko zberemo pogum in si zaupamo, na koncu ugotovimo, da znamo in zmoremo, da smo lahko ponosni nase, da smo si upali narediti tisto, česar nas je bilo najbolj strah.
Ko nas je najbolj strah in ko sploh ne vemo, kako naprej, je prvi najpogumnejši korak, ki nam bo pomagal naprej, da si preprosto iskreno priznamo, da v tem trenutku ne znamo in ne zmoremo, ter sprejmemo sebe točno take, kot smo, z vsem, kar se nam zdi najlepše, z vsem, pred čimer si zatiskamo oči, in tistim vmes. Če bomo iskreni in odprti, bomo začutili, kdaj in kako naprej, odprla se nam bo pot, po kateri bomo svojo vlogo najlažje odigrali.
Življenje je igra, in če jo igramo iskreno, smo za to bogato poplačani – dana nam je možnost, da se popolnoma spoznamo in brezpogojno sprejmemo taki, kot smo, enkratni, neponovljivi, sami svoji in zato tako dragoceni in neprecenljivi. Ko se bomo sprejeli, ljubili in cenili sami, nas bodo tudi drugi.
inspiracije