Kako se pogovarjati, če sva odtujena?

V temah, ki so v partnerskih odnosih zelo pogoste, kot skupni imenovalec prepoznavam vprašanje, kako se s partnerjem pogovoriti o zadregah v spolnosti, ko partner zavrača tak pogovor. Ni pomembno, ali gre zanjo ali zanj.

Za razumevanje opisane dinamike bi rad posredoval nekaj sporočil iz izkušenj partnerskega svetovanja in terapije. Verjamem, da bo za koga lahko uporabno pri iskanju odgovorov. 

• Kaj se zgodi, da se po nekem času romantične privlačnosti stvari tako drastično zasučejo?
• Kaj se zgodi, da se na začetku tako lepo ujemamo in smo se pripravljeni potruditi drug za drugega?
• Kaj se zgodi, da se naenkrat ne razumemo več?
• Nič se ni zgodilo, a sva z vsakim dnem bolj na bojnem polju, vedno več je napetosti, vedno več oddaljevanja …
• Ali se res nič ni zgodilo?

Eno, kar se vedno zgodi, je konec romantične faze. To pomeni konec obdobja, ko verjamemo, da smo eno, da mislimo kot eno, da skupaj čutimo, da se razumemo brez besed … Takrat je tudi naša intimnost taka, da se nihče ne pritožuje. In vse drugo tudi: vse se znamo dogovoriti, vedno najdemo kompromis.

Torej, romantična faza se konča, pri nekaterih že po dobrem letu, pri drugih po nekaj letih. In kaj zdaj?

Prepričani smo, da poznamo partnerja, da vemo, kaj misli, kaj čuti, celo kaj potrebuje.

In z druge strani tudi partner pričakuje od nas, da uganemo vsa dogajanja v njeni ali njegovi notranjosti.

Odnos začne delovati po načelu: »Kako pa tega ne veš? To bi pa ja lahko vedel! A ni to očitno? Vsak drug bi to razumel, samo ti ne …« 

Ko se srečamo z različnostjo v partnerstvu, se ljudje zelo različno spopadejo s tem. Eni se bojujejo do neskončnosti, razvijejo strategije nasprotovanja in diskvalifikacije drugega, drugi se umaknejo, najdejo svoje izhode in nadomestke za potrebe po razumevanju. Če so pri roki otroci, je ukvarjanje z otroki najbolj priročen izhod iz partnerstva. Tako par deluje kot oče in mama, nikakor pa ne kot partnerja. 

Počasi in vztrajno gradimo ravnotežje oddaljevanja, utrjujemo vedenja, ki nas oddaljujejo od bližine in intimnosti.

In nekega dne se soočimo tudi s tem, da se ne čutimo več dovolj blizu, da nimamo več volje do spolnosti, ni več libida, ni želje.

Veliko je različnih izrazov in načinov, kako ljudje sporočajo to fazo odnosa.

Vendar je v ozadju praviloma vedno neka ugasla živost partnerskega odnosa.

In potem se pojavi vprašanje: Kako zdaj?

Kako do spremembe?

Noče se pogovarjati.

Pravi, da je z njim vse v redu, jaz pa naj kar grem po pomoč, če jo potrebujem.

Ja, lahko je tako.

Vendar je odnos vedno najina skupna zadeva. Odnos nikoli ni in ne more biti samo zadeva enega samega. In če sva odnos pripeljala do točke, ko z njim nisva zadovoljna, imava pri tem verjetno vsak svoj delež. Ne gre za to, da je nekdo kriv.

Gre pa za vprašanja, ki jih imava do najine kakovosti življenja. To morajo biti nevtralna vprašanja.

Primeri: Ali si ti zadovoljen z najinim odnosom, kot je zdaj? Ali se spomniš najinega odnosa v času, ko sva se spoznala? Ali se ti zdi, da sva se spremenila? Ali tudi ti zaznavaš, da je v najinem odnosu težišče na otrocih, na naju pa sva kar malo pozabila? Ali midva nimava svojih potreb? Ali sploh lahko razmišljava o tem, da po čem hrepeniva? Ali je v najinem odnosu sploh prostor, da lahko drug pred drugim izraziva svoje potrebe? Kaj bi morala spremeniti, da bi se lahko drugače pogovarjala? Kaj lahko vsak pri sebi naredi, da bo imel drugi varen občutek za izražanje svojih vprašanj ali morda stisk? Kako naj povem svojo stisko, da ti ne boš obremenjen/-a? Ali bi si želel/-a v najinem odnosu kaj drugače?

Kdaj v dialogu utihnemo?

Kadar nam je vsebina zelo pomembna in ne vidimo možnosti, da bi lahko bili slišani ali razumljeni.

Kdaj se umaknemo iz komunikacije? Tudi takrat, ko vidimo, da sogovornik ne vidi, v čem imajo določena prepričanja smisel za nas.

Vse te dileme se navadno dogajajo v partnerstvu po koncu romantične faze. Takrat imamo nekaj zelo pomembnih skupnih izkušenj, zelo prijetnih, smo navezani drug na drugega, čustveno in materialno, imamo verjetno tudi skupne otroke, skupne odgovornosti.

Ujeti smo v ritem vsakdanjega življenja in ne vidimo možnosti, kako bi iz vsega tega izstopili. In tudi to postaja način vsakdanjega ravnotežja, ki se ga počasi navadimo.

In tako zelo težko pomislimo na možnost spremembe, v vsakdanjih pogovorih poslušamo, da je povsod enako, in se nekako vdamo.

Kdaj pa pride do spremembe?

Po naših izkušnjah, ko ljudje na tej točki poiščejo pomoč, se mora zgoditi nekaj drastičnega, recimo nekdo sporoči, da je dovolj, da ne zmore več. Skratka, ljudje skoraj nikoli ne pridejo samovoljno. Tako kot tudi avtomobila ne peljemo na servis kar tako, vedno je neki zunanji pritisk.

Kako do tega pritiska?

V odgovoru je naš odnos do vprašanja: koliko nam je mar drug za drugega.

Nekateri pridejo, ker jih je partner prosil, da to naredijo zanj ali zanjo. Drugi uvidijo, da je smiselno iti skozi spremembo v dvoje. Nekateri so postavljeni pred ultimativno odločitev: ali narediva nekaj za spremembo tega stanja ali pa ločitev.

Na tej točki nato nastopi možnost dialoga, ki ga vodimo na naših svetovanjih, kjer zagotovimo, da slišimo in razumemo, kaj se dogaja v vsakem od svetov dveh različnih partnerjev. Prav tako ima smisel razumeti, s kakšnimi prepričanji in drugimi vzorci smo opremljeni iz svojih primarnih družin, saj je to edino okolje, kjer smo se učili o partnerskih odnosih. Prav tako je vredno spregovoriti o naših načinih navezovanja, izkušnjah bližine do pomembnih drugih. Veliko je tem, ki imajo odločilen vpliv na naše vedenje v partnerstvu, sploh na spolno vedenje in na izražanje bližine.

Pri tem ima vsak lastno zgodbo, verjetno z bolečinami in hrepenenji, ki so ostala zakopana nekje v nezavednem. In do teh področij brez varnega okolja nikomur ne dopustimo vstopa.

Tu pa se začenja zgodba drugačnega, zavestnega odnosa do sebe in do partnerstva, ki odpira pot k razumevanju in večji živosti. To pa je že popolnoma druga zgodba.