Pot do uspeha v postelji se začne veliko prej kot na vratih spalnice!

Spolno življenje je zelo pomemben dejavnik, ki prispeva k zadovoljstvu v partnerstvu.

Veliko parov spolnost uporablja tudi kot zdravilo za zdravljenje medsebojnih nesoglasij

Pri tem je velikokrat prisotno zmotno prepričanje o tem, kaj je vzrok in kaj posledica.

Ljudje verjamejo, da je dobra spolnost vzrok za dobre odnose. Pravijo, če ni spolnosti, odnos ne more delovati. To vsekakor drži le do neke mere.

Druga plat je, da ni dobre spolnosti brez funkcionalnega odnosa. Seveda imam v mislih stalno partnersko zvezo.

Kje je torej vzrok, v spolnosti (seksualni praksi) ali odnosu (odnosu med dvema partnerjema)?

Kje je vzrok v partnerskem prepiru, če nekdo večno tarna in kritizira nasprotno stran, nasprotna stran pa se umika in ignorira? Bolj ko se nekdo umika, bolj drugi pritiska. In bolj ko prvi pritiska, bolj se drugi umika. Vsak vidi vzrok na drugi strani. On je prepričan: »Če ti ne bi najedala, se jaz ne bi umikal.« In ona: »Če me ti ne bi ignoriral, ti jaz ne bi najedala.«

Vzroka ne moremo postaviti samo na eno mesto, na samo eno stran, ampak imamo v tem primeru soodvisnost, dvojno oz. krožno vzročnost. Vedenje prvega pogojuje vedenje drugega in vedenje drugega nazaj pogojuje vedenje prvega, tako v neskončnem krožnem teku. Ne moremo določiti krivca, zlasti pa je iskanje krivca v takšnem dvojnem prepletu vplivanja povsem nesmiselno.

Tako ideje, da če bi se moški bolj potrudili z nežnostmi, bi ženske pokazale več strasti, ali če bi ženske bile bolj strpne in razumevajoče, bi bilo pa moškim več do seksa, in podobne – nimajo dobrega upanja.

Vsak od partnerjev prinaša svojo potovalko vzorcev

V medsebojne odnose vstopamo z določenimi izkušnjami, s popotnico vzorcev in prepričanj, ki smo jih oblikovali v času življenja v primarnih družinah. Vsak od partnerjev prinaša svojo potovalko vzorcev. In tu gre za dve radikalno različni potovalki, z zelo različnima vsebinama. V vsaki je svoj red in svoj smisel.

Spolnost ima najprej opraviti z bližino in navezanostjo. Tu gre za vzorec glede tega, kako smo bili sprejeti na ta svet. Kako so starši skrbeli za nas, ali smo se v njihovi bližini počutili varne in smo se nanje varno navezali?

Vzorec otrokove bližine do staršev je prvi zapis glede intimnosti, bližine, navezanosti do drugega

• Ali smo v tem toliko varni, da si upamo raziskovati in se lahko prepustimo?
• Ali nas ob ideji bližine oz. možnosti, da doživimo bližino, spreletita strah in tesnoba, da bomo zapuščeni, in moramo nekaj ukrepati v tej smeri, da preprečimo možnost doživetja zapuščenosti?
• Ali nas prisotnost bližine utesnjuje in se moramo umakniti, se izogibamo bližine?
• Ali imamo kombinacijo zadnjih dveh opisanih vzorcev?

Za stik med partnerjema je torej bistvenega pomena, ali imata v sebi varne, tesnobne ali izogibajoče se vzorce bližine. To pojasni veliko medsebojnih nesporazumov in frustracij.

Druga plast je, v kakšnem vzdušju je partnerski odnos. Navadno in najpogosteje so ob težavah partnerji v medsebojnem boju. Boj med partnerjema se odraža v prepričanjih in dejanjih. »Ker ti meni to, bom jaz tebi to.« »Tega mi že ne boš delal.« »Ne morem mu/ji odpustiti.« »Ne bom se kregal(a), ampak tudi sodeloval(a) ne bom s teboj.« 

Ena od strategij boja je tudi odtegnitev možnosti spolnega ugodja

Smo neskončno utrujeni, ko bi bil čas za bližino, imamo veliko dela, boli nas glava, opravka imamo z erektilno disfunkcijo ali drugimi znaki upadanja spolne sle. Tudi brskamo po tem forumu in mrzlično čakamo, da bomo dobili odrešilni odgovor.

V tej perspektivi so težave v spolnosti vedno učinek nekih dogajanj v medsebojnih odnosih. In vselej gre za vzajemni delež!

In kaj je dobra novica pri vsem tem?  

Svoje vzorce lahko s pomočjo partnerja presežemo, lahko celo pozdravimo bolečine, ki jih prenašamo skozi svoje življenje

Partnerja smo izbrali sami. Na voljo nam je, da nas frustrira in nas sili v neskončen boj. Lahko pa izberemo drugo možnost in si omogočimo, da s partnerjem izstopimo iz boja in si vzajemno ozdravimo ovire v sebi.

Katere vaje in poti so nam na voljo?

Opisal jih bom nekaj, ki nimajo neposredne povezave s spolno aktivnostjo in jih lahko izvajamo v vsakdanjem življenju. Gre za veščine, ki imajo splošno veljavo.

Najprej se moramo naučiti sprejeti dejstvo, da sva v odnosu dva različna svetova

Naučiti se moramo spoštljivo pogledati v svet drugega. Slišati svet drugega brez svojih filmov in razumeti, kaj ima pri drugem smisel. Vse, kar moj partner misli, govori, počne, ima zanj ali zanjo smisel. »Zate ima smisel, ker …« In obratno. Ko se tega vzajemno naučimo, dobimo dovoljenje, da smo, kar smo. Tako odpremo prostor medsebojni empatiji.

Tu je prostor za naslednji korak: da znamo izražati, kar se dogaja v nas

Brez sporočil o dogajanju v nas nimamo potrebnih informacij o naših potrebah in hrepenenjih. Z izmenjavo informacij imam v mislih kot posledico tudi vzajemno sporočanje glede tega, kar nas vzburja, kar nam telesno godi. Tudi glede spolnih fantazij, hrepenenj, pričakovanj.

V prostoru medsebojne empatije in izmenjave vseh informacij, torej v prostoru iskrenosti in varnosti, nastopi možnost, da stopimo prek svojih naučenih vzorcev in ustaljenih navad.

Da zaupamo in nehamo panično zalezovati. Ali da zaupamo in se nehamo izogibati.

Skratka, da naredimo nekaj prek sebe, celo proti sebi.

Da se dotaknemo partnerja, čeprav čutimo do njega ali nje odtujenost. Da vztrajamo v objemu, četudi to ni 'tisto'. Da sprejmemo na partnerju neko lastnost, čeprav nam ni pri srcu. Da se pustimo objeti, čeprav bi se najraje udrli v zemljo. Da premagamo sram do lastnega telesa … 

Spremembe nikoli niso zadeva spontanosti!

Ugovori, da potem pa ni več spontano in spolnost na ta način nima vrednosti, ne vodijo k izboljšavam.

Če sva medsebojno odtujena in v boju, bo moral nekdo narediti nekaj zelo proti svoji spontanosti, da bo voz nehal drveti po hribu navzdol.

V imagu pravimo: »Fake it till you make it!«

Ko se v sebi odločimo narediti spremembo, ko iz medsebojne distance zavestno naredimo nekaj, da distanco zmanjšamo, ko se zavestno odločimo, da bomo telo svojega partnerja sprejeli, ga ljubkovali, skrbeli zanj, se v tem telesu prebudi odziv. Zanimivo, ko nekomu izkažemo bližino, se zgodi odziv na enak način. Pripadati, biti povezan in v bližini, vedeti, da bo drugi poskrbel za temeljne potrebe. 

Povedano preprosto: pot do uspeha v postelji se začne veliko prej kot na vratih spalnice.

Ali: zadovoljstvo v spolnosti nastaja iz zadovoljstva in varnosti v medsebojnem odnosu.

Vem, opisal sem pot (čeprav precej obširno), vendar še vedno zelo površinsko. V vseh opisih dobrega upanja se skriva ogromno dela na sebi in ogromno sprememb, ki niso preproste. Vendar je to pot k zavestnemu partnerskemu odnosu, v katerega verjamem tudi sam, in lahko rečem, da ga tudi na tak način z ženo živiva. (Prek veliko ovir in težkih preizkušenj, da ne bo pomote.)

Res je tudi, da je ta pot sprememb veliko lažja in zlasti krajša ob ustrezni strokovni pomoči.