Zatiki v komunikaciji se najpogosteje dogajajo z najbližjimi, zato se bom tokrat osredotočil na partnersko komunikacijo. Zatikamo se ob drobnih in na videz nepomembnih temah, kjer je izid občutek nerazumljenosti ali pa v sebi naredimo sklepe, da nas partner noče ali ne zmore razumeti. Kot posledico poznamo postopno oddaljevanje, ki sčasoma preraste v distanciranost in medsebojni boj.
V nekem idealnem svetu si želimo, da bi komunikacija potekala na enoznačen način, z jasnimi definicijami in enoznačnimi izidi. Kjer bi besede pomenile jasna dejanja ali jasno predvidljive odzive. V vsakdanjem življenju pa besed ne razumemo enoznačno, saj vsaka oseba živi s svojem svetu pomenov.
V medsebojni komunikaciji se ves čas gibljemo na črti ustvarjanja pomena. To poteka bliskovito in nezavedno. Besede drugih sprejemamo prek svoje percepcije in v nas se ustvari razumevanje, ki je sestavljeno na način zgodbe. Ko poslušamo druge, v sebi vrtimo svoje filme. Besede drugih se v nas dotikajo vnaprej pripravljenih pomenskih receptorjev. To zaznamo kot telesni občutek. Morda besede zbudijo v nas še kakšne druge občutke, ki niso usklajeni ali uglašeni z namero pošiljalca, na primer jezo, nasprotovanje, kljubovanje.
Oglejmo si primer. Sporočilo s strani partnerja, ki je bilo na name naslovljeno z namero povabila ali prošnje (»Ali greš z menoj na sprehod?«), lahko slišim drugače, kot ukaz. V meni se pojavi občutek, ki ga znam skromno opredeliti kot nelagodje in odzovem se s čemerno zavrnitvijo. Na drugi strani se pojavi razočaranje in nova serija filmske produkcije na temo: zavrnjena, zapuščena, nima me več rad. Zavrtiva se v čarobnem plesu vzajemnega občutka nerazumljenosti in razočaranja.
Kako se je to zgodilo? Kako se sproži vrtenje filma v nas?
Lahko je moja percepcija zaznala povišan ton, ki me je od daleč spominjal na glas starševskih ukazov. To je pot do nezavednega odpiranja pripravljenih senzorjev. Lahko ob tem obstaja zgodba iz otroštva, morda tudi bolečine. Vsekakor obstajajo čustva. Čustva, ki so povezana z načini obrambe in strategijami preživetja. Nekoč se je zgodila neka izkušnja – in, če je bila boleča, smo se zaščitili. Učinkovito smo uporabili set obrambnih ravnanj, ki so nas zaščitila. Vse to hranimo nezavedno v spominu. Morda je bila bolečina povezana z nemočjo, z neupoštevanjem nekih temeljnih potreb. Verjetno neka zgodba neupoštevanja ali nezadovoljenih potreb otroka. Zaščitili smo se z umikom, z molkom. In verjetno zbežali v domišljijski svet, kjer smo na otroško fantazijski način popravili nastalo škodo. Morda smo celo sanjarili o princesi, ki jo bomo srečali in bo do nas vedno prijazna. Vsekakor smo to zgodbo zapečatili z neuresničenimi hrepenenji v poseben predal. Vse to je ovito v čustva, primarna čustva bolečine in sekundarna čustva jeze.
Naš partner je poslal zgolj neko naključno informacijo. Naša percepcija je to informacijo preoblikovala in jo vključila v dogajanje, ki je bilo v nezavednem pripravljeno že od časov, ko partnerja še poznali nismo. Partnerje s svojim vedenjem ali izjavo le pritisnil na vnaprej pripravljen gumb – in sprožil tok nezavednih čustvenih dogajanj. Tega se seveda ne zavedamo in mirno partnerju pripišemo zle namere. Zavedamo se le sekundarnega (obrambnega) čustva, jeze. Zato smo jezni na partnerja.
Na partnerjevi strani se odvije komplementarna zgodba. Percepcija, ki v partnerjevem svetu pritisne na gumbe in sproži vrtenje nekega povsem drugega filma. Z bolečinami in hrepenenji.
Odrešilno je vedeti, da obstaja način za rešitev zapleta.
Priporočamo v poslušanje:
http://www.youtube.com/watch?v=KS-pBKY2cb0
inspiracije