Družina je kot celica - se rodi, razvija in dozori. Ker je živa in dovzetna za razne vplive se zgodi, da kdaj tudi zboli. Takrat jo je treba zdraviti. Z vprašanji vezanimi na partnerstvo in družino smo se obrnili na Vezal, zavod za izobraževanje, raziskovanje in svetovanje, ki ga vodita Leonida in dr.Albert Mrgole.
Leonida je Imago edukator in facilitator ter refleksoterapevtka , Albert je psiholog, sociolog kulture in družinski sistemski terapevt in Imago partnerski terapevt. Oba se pri svojemu delu srečujeta z ljudmi s težavami: Albert se ukvarja z otroci, ki so »težavni sami po sebi ali imajo drugi z njimi težave…«, skupaj delata s pari in družinami in sta posebna po tem načinu dela v Sloveniji in velika redkost tudi drugod. Pari ju radi izberejo saj sta dva in se tako počutijo bolj varno. Poznana sta tudi po delu s skupinami. V Kamniku že četrto leto vodita Okrepčevalnico odnosov, ki je posebna po tem, da je brezplačna in da jo finacira Občina Kamnik.
Ugotovila sta, da je tako pri otrocih kot pri odraslih največkrat družina osnovni vir težav. Skozi pogovore in terapijo se je pokazalo, da ni težaven otrok sam po sebi temveč so težave odraz družinskega ozadja. Med tem ko otroci svoje stiske izražajo navzven, jih odrasli potlačijo in čez čas – lahko tudi zbolijo. Težave trajajo dlje časa, po pomoč pa se ljudje obrnejo šele takrat, ko jih ne morejo več zanikati in potiskati v kot. Leonida pravi, da je bolezen stanje, ki si ga nezavedno izberemo sami. Z boleznijo lahko manipuliramo: z njo si nadenemo pasivno masko žrtve in zahtevamo tujo skrb, bolezen je lahko beg od odgovornosti ali pa je samo klic v sili, opozorilo nam samim, da živimo v nasprotju s svojo naravo. Otroci in starši tvorijo močno skupnost, zato je razumljivo, da če odnosi v njej niso dobri, se to odraža na vseh članih skupnosti. Odrasli prenašamo vedenjske in miselne vzorce svoji staršev. Ti vzorci, kot tudi medsebojni odnosi v družini, so ključni pri vzgoji našega otroka, pa tudi dlje, našega vnuka in njegovega otroka. Tega se ne zavedamo, pa tudi nihče nas ne uči, kako naj delujemo v svoji družini, da bi se v njej počutili varno, mirno in sprejeto. Leonida in Albert sta se, po dolgoletnih samostojnih profesionalnih poteh, odločila v zavodu Vezal združiti svoja znanja, pristope in izkušnje v cilju reševanja družinskih zapletov. Nenazadnje je družina gnezdo, v katerem se rodimo in odraščamo, družina je sinonim za varnost, toplino in ljubezen, za vse tisto, kar je na lestvici naših vrednot na prioritetnemu mestu. Kako naj si človek ustvari takšno družinsko okolje?
Spremenili smo formo družine, a ohranili stare vzorce obnašanja (vedenja?)
Tradicionalna družina je imela strogo določene okvirje: vsi člani so se »naučili« svojih vlog in jih pridno izpolnjevali. Jasno določene pozicije so ustvarjale občutek varnosti. Danes so se ti okvirji razrahljali do te mere, da jih ne vidimo več - najbrž tudi zato, ker nas je tista »varnost« preveč utesnjevala. Starim vzorcem smo dali slovo, nove pa še iščemo. Zato ni nič nenavadnega, da se na tej poti iskanja marsikdo zgubi in zatava v temo. S seboj nosimo ogromno stare prtljage, ki so nam jo nehote in z najboljšimi nameni naprtili starši. Čeprav se pogosto zavedamo njihovih vzgojnih napak, se težko soočamo z lastnimi. Katere vzorce najraje ponavljamo? Strah pred pohvalo je eden najpogostejših. Kdaj smo nazadnje pohvalili svojega partnerja? Ali otroka? Razumljivo je, da govorimo o pohvali z razlogom. Nekdo, ki se silno trudi, da nam ugodi ali doseže nek uspeh, pričakuje, da to tudi opazimo in pohvalimo. V tem ni nič slabega, celo nasprotno – tako bomo pokazali, da znamo ceniti vloženi trud in pozornost, in s tem bomo spodbudili še več takih dejanj. Za kakovostno komunikacijo in razumevanje drugih potrebujemo nekaj empatije. Nje se lahko priučimo, če nam že ni bila položena v zibko. Empatija je moč vživljanja v drugega človeka, način razumevanja stališč, ki so drugačna od naših. Saj vemo, da smo med seboj različni ne le po spolu in izgledu, temveč tudi po načinu mišljenja in čustvovanja, vendar na to pozabljamo in na svet gledamo enostransko, skozi svoja, »edino prava« očala. Tukaj je leglo največjih zmot in nesreč, ki nas tarejo v življenju. Če bi bolj prisluhnili drug drugemu, bi se izognili številnim nesporazumom.
Določanje prioritet
Leonida pravi, da marsikdo preživi v službi več časa, kot je to potrebno iz preprostega razloga, ker se doma ne počuti dobro. Albert se s tem strinja in razlaga, da je tako, ker so v službi strogo določene vloge, pravila igre, hierarhija in odnosi. To ljudem daje občutek varnosti. Ko ljudje pridejo domov mislijo, da so na počitnicah: nočejo se ubadati s pospravljanjem, kuhanjem, vzgojo ali reševanjem problemov. Raje se delajo, da jih ni. Pravzaprav nimajo več moči in volje, da bi v družini vzdrževali dobre medsebojne odnose, vezi in postavljati meje. Nekaterim pa tudi manjka ustreznih veščin. Tako recimo imajo otroci doma premalo družinskih obveznosti, ne znajo skrbeti zase, se dolgočasijo in se predajajo lenobi. Družinska opravila so prvi korak pri učenju prevzemanja odgovornosti v skupnosti, a tudi odgovornosti do samega sebe. Kjer doma nimajo zgrajene »strukture«, se v takšnem domu ne počutijo dobro ne otroci ne starši. Pomembno je, da znamo organizirati svoj čas in obveznosti zunaj okvirjev šole in službe. Na ta način gradimo odnos do sebe, do svojega partnerja in svojih otrok. Ker tega večina ljudi ne zna, ali se jim zdi pretežko, v družino prenašajo vzorce obnašanja, ki veljajo v »zunanjem« svetu. V službi, kjer preživimo dve tretjini dneva, veljajo pravila močnejšega: čustva so prikrita ali potlačena, napake se ne priznavajo, sodelavci brez zadržka hodijo drug čez drugega. Ljudje, ki ne znajo preklopiti čas v službi s tistim doma, uveljavljajo »službena« pravila igre tudi do svojih partnerjev in otrok. Enako se godi otrokom v šoli – odkar si ne smejo pomagati, sošolci niso več kolegi temveč tekmeci, skorajda nasprotniki. Znašli smo se v zanki: družina ni več varno zavetje pred zunaj grozečo družbo, mesto, kjer smo lahko odprti in ranljivi, a kljub temu ljubljeni in sprejeti. Družina je postala bojišče za oblast, za uveljavljanje lastnih ambicij in ega. Nič čudnega, da se v taki družini nihče ne počuti dobro.
Dati ali vzeti?
V čem se razlikujejo funkcionalne družine od tistih, ki to niso? Funkcionalna družina ima sposobnost, da se v različnih obdobjih partnerstva prilagaja in sproti določa družinskim članom mesto, ki jim daje občutek pomembnosti. Družino gradijo člani s svojimi potrebami, ki se spreminjajo in so razvojno pogojene. Ko se dva srečata in se vzljubita, se hočeta osamosvojiti- zato odideta iz svojih primarnih okolij in osnujeta novo družino. Vanjo prinašata vsak svoje individualne potrebe, a v okviru družine nastajajo nove potrebe, ki so temelj njunega skupnega življenja. Rojstvo otroka v skupnost prinese spet nove potrebe, kar pomeni, da se družinsko življenje nenehno bogati in hkrati zapleta, to pa sili partnerje v nadaljnji razvoj. Zakaj se ljudje odločamo za življenje v dvoje? Odgovor tiči v tem, da je človek družbeno bitje in išče bližino, toplino ter ljubezen, obenem pa ima potrebo, da vse to nekomu tudi daje. Življenje v dvoje je povezano s sklepanjem kompromisov, to pa je možno samo s komunikacijo in spoštovanjem drug drugega. Kdaj je »pravi čas« za družino? Vsakič kasneje. »Otroci« pri tridesetih letih, ki vztrajajo doma, so problem staršev - ti jih vežejo nase, ker se bojijo ostati sami. Vse ostalo so izgovori. Če po nekem čudnem naključju nekdo pri tej starosti najde sorodno dušo, je uspeh skupnega življenja odvisen od zmožnosti obojestranskega prilagajanja in preseganja lastnih vzorcev. Zagotovo je ta proces lažji pri petindvajsetih kot pri petintridesetih letih. Starši bi morali mladim omogočiti izkušnjo avtonomnosti in odgovornosti namesto, da se do njih vedejo pokroviteljsko in ukazovalno. Za ženske ni nič drugače, še posebej, če so zaposlene. Veliko se jih odreče družini, ker so jih delodajalci prepričali, da je družina ovira pri profesionalnem razvoju. Zamolčijo pa, da bi sami morali drugače organizirati poslovni proces, kateremu družina ne bi bila ovira. Ker ženske hočejo biti samostojne, so se znašle v isti situaciji, kot moški - družina je vsem postala cokla. Tako so družbene prioritete premagale družinske. Kapital in egotrip gresta skupaj, ljudje smo se temu prilagodili in smo v veliki meri žrtvovali najfinejše izkušnje, ki nam jih lahko da samo družina, za materialne dobrine, ki nam služijo za fasado in navidezno varnost. Učijo nas, kako jemati in biti srečen, ne pa, da lahko jemlješ in si srečen samo, če obenem tudi daješ.
Srečna družina je naš največji izziv
Zakaj ostati skupaj in premagovati krize družinskega življenja? Leonida: »Ljudje hrepenimo po tem, da ljubimo in da smo ljubljeni – vendar z ljubeznijo, ki je drugačna od starševske. Par, ki ima zavesten odnos, živi bogato skupno življenje. Tisti, ki povsem izgubijo stik in ne najdejo več prvotnega navdiha, je bolje da gredo narazen. Vendar bi se vsi morali zavedati, da s spremembo partnerja ne bomo spremenili sebe in svojih utirjenih vzorcev. To delo moramo opraviti sami s seboj. Kadar nam je v partnerski zvezi najbolj hudo, je koristno, da prikličemo v spomin tisti trenutek, ko je bil naš partner najbolj oboževano bitje na svetu. Spomnimo se obljube, da s tem človekom hočemo v življenju deliti vse dobro in slabo. Odgovornost za srečo in žalost nosita oba.« Albert: »Prva resna zveza nastane v žaru, ki ga v življenju doživimo samo enkrat. Ko se dva začutita s srcem in telesom, si želita biti skupaj. Tako uresničita veliko hrepenenje drug po drugemu. Družina je enkraten prostor za izkušnje, ki jih ne moremo dobiti drugje. Zaradi naše dediščine in pomanjkanja veščin komuniciranja, prihaja v teh odnosih do razočaranj. Premagamo jih lahko z zavestno odločitvijo, da nase prevzamemo del odgovornosti in pobude za rešitev težav. Vsak dan je nova priložnost: če smo pripravljeni, se lahko potrudimo in naredimo vse, da prebrodimo obstoječo krizo. Težav ne smemo potiskati pod preprogo, moramo jih reševati sproti, drugače se nabirajo in nas vse bolj dušijo. Vsak ve, kakšno olajšanje in srečo prinaša razrešitev spora in zamere. S tem ustvarjamo prostor za pozitivne izkušnje, iz katerih lahko črpamo znanje, ki nam pomaga ohranjati razumevanje v družini.« Oba se strinjata, da je izhod iz še tako zamotane situacije možen. Edini pogoj pa je, da se – lahko tudi s pomočjo terapije - naučimo spreminjati sebe in s tem se počasi spreminjajo tudi drugi.
inspiracije