Strpnost je značajska lastnost, kar pomeni, da je sestavni del osebnosti in posameznikovega življenja, zato je trajna in ne pomeni enkratne odločitve in dejanja. Strpnost je neposredno povezana z zmernostjo, da je je ravno prav. Strpnost jezlata sredina med dvema hibama, skrajnostma, na eni strani nestrpnostjo ali nepotrpežljivostjo oz. neučakanostjo in drugi strani pretirano strpnostjo, superstrpnostjo. Kot vse kreposti je tudi strpnost vrlina, ki se je moramo učiti in jo vedno znova uriti, vzgajati.
V naši družbi je strpnost zelo pomembna, toliko, da smo ji posvetili dan v letu. Mednarodni dan strpnosti, 16. november, je spominski dan, ki ga je v Deklaraciji o načelih strpnosti razglasila Generalna konferenca UNESCO na svojem zasedanju leta 1995. Družbeno je danes strpnost povezana s človekovimi pravicami, kar narekuje, da smo strpni in spoštujemo drugače misleče, drugače verujoče, druge rase, drug spol, druge generacije. S tem izpolnjujemo v demokratični družbi 'minimum' človeškosti. Pa smo res spoštljivi in strpni do vseh drugačnih? Koliko smo strpni do enakih?
Strpnost v medosebnih odnosih
To, da smo strpni, pomeni, da smo potrpežljivi – umirjeni do soljudi, ki so drugačni, drugačni v mišljenju, videzu, zgodovini in kulturi. Vendar gledano objektivno, smo tudi mi sami vedno drugačni, ker smo v svoji definiciji edinstveni in s tem drugačni od drugih. Zato je strpnost krepost, ki nas sooča v mirnosti, objektivnosti in je izziv našemu temperamentu, ozkoglednosti in čustvenosti.
Ko se znajdemo v medosebnih odnosih, imamo vedno opraviti z drugačnostjo sočlovekovega značaja, ki je velik izziv strpnosti. Zavedanje, da drugi ni drugačen, ampak nam je enak, je ključno za razvoj strpnosti. Kot ljudje smo si v svoji človeškosti enaki, in ne drugačni, zato smo v medosebnem odnosu vedno enako človeški, smo vedno enako ljudje. To je tudi ideja človekovih pravic, da nam pripadajo po naši definiciji človeškosti, vsem enako, ne glede na zunanjo podobo. Res pa je, da nas zunanja podoba in okolje, v katerem odraščamo, dela drugačne. Torej, spoznati je treba, kaj sploh pomeni drugačnost in zakaj v nas zbuja nestrpnost in nepotrpežljivost.
Strpnost in spoštovanje
Strpnost hodi skupaj s spoštovanjem do sebe in sočloveka. Brez strpnosti odnos težko obstane, a strpnost ni naloga le enega posameznika, je stvar vseh, vpetih v odnos. Koliko je strpnost povezana s sprejemanjem? Če človeka sprejemam, sem lažje strpen do njega in obratno, če me sočlovek sprejema, je tudi ta lažje strpen do mene. Zagotovo je strpnost v medosebnem odnosu velikokrat preizkušena, posebej v konfliktnih situacijah. Takrat sta na preizkušnji tudi ljubezen in spoštovanje. Veliko ljudi enači strpnost z ljubeznijo, zlasti v partnerskih odnosih, da smo lahko strpni do ljudi, do katerih gojimo ljubezen, jih imamo radi. Mnenja so tudi, da smo lahko strpni le do ljudi, ki jih spoštujemo, ki jim zaupamo. Zato je strpnost resničen izziv, posebej tedaj, ko do ljudi ne zaznavamo ljubezni, spoštovanja in zaupanja.
Če želimo imeti dober in dolgotrajen odnos, moramo negovati strpnost, ki pomeni spoštovanje svobode drugega, da mu pustimo biti to, kar je. Včasih sta spoštovanje in strpnost na preizkušnji, ko nas zaslepijo čustva in ko nas prevzema egocentrizem. Zato strpnost v medosebnem odnosu raste skozi iskren pogovor. Strpnost v medosebnem odnosu cveti le ob vzpostavitvi dialoga, kjer se gojijo ljubezen, spoštovanje in zaupanje.
Strpnost ali potrpežljivost
Naša skupina je razmislek namenila razumevanju in razlikovanju strpnosti in potrpežljivosti. Strpnost so prepoznali kot krepost, ki se uporablja v širšem družbenem kontekstu, predvsem človekovih pravic, da smo strpni do drugačnih. Strpnost so prepoznali kot politično korekten pojem, tudi prvino, brez katere demokracija ne uspeva. Medtem pa so potrpežljivost prepoznali kot prvino, ki se razvija v medosebnih odnosih in pomeni 'prenašanje', sprejemanje neprijetnosti, tistih lastnosti drugega, ki nam niso po godu. Potrpežljivost so povezali z vztrajnostjo in ljubeznijo, da zlasti v partnerskem odnosu ljubezen rodi vztrajnost in potrpežljivost. Skupina je prepoznala potrpežljivost kot daljše stanje, nekaj, kar dolgo počnemo, medtem ko smo strpni lahko v enem dejanju, nekem trenutku, v daljšem časovnem razponu pa ne nujno. Vsebinsko gledano strpnost in potrpežljivost nista enaki. Strpnost je zagotovo krepost, srednja mera, ki omogoča, da se nam soljudje predstavijo v svoji polni resničnosti. Če nismo strpni do drugih, ki so vedno drugačni od nas, potem pristno iskrenega odnosa ne moremo imeti. Če nismo strpni do drugačnosti, človeku ne stopimo naproti in mu ne damo priložnosti, da se nam pokaže v vsej svoji enkratnosti. Potrpežljivost, na drugi strani, pa ni nujno krepost, saj od človeka, tistega, ki je potrpežljiv, zahteva mero odrekanja, 'požiranja' in nelagodja. Biti potrpežljiv ni nujno dobro, lahko pomeni izgubljene priložnosti in tudi odtujitev sebe. Splošno slovensko potrpežljivosti ne sprejemamo kot nekaj dobrega, bolj kot nujno zlo, brez katerega odnos ne more živeti. Podkrepljeno z ljudsko modrostjo, da je potrpljenje božja mast, toda da je revež tisti, ki je potrpežljiv. In res je, potrpežljivost se vse prevečkrat prevesi v trpljenje, kar nikakor ne more biti zdrava pot niti krepost.
Za konec dodajava še zgodbo, ki nas je pustila v razmišljanju in nas spodbudila k dialogu o strpnosti in odnosih.
Tri drevesa v kraljevem vrtu
Vrtnar je v kraljevi vrt prinesel tri majhna drevesca. V zemljo je izkopal tri luknje, vanje posadil drevesca in rekel: »Posadil sem vas prav ob pot, po kateri se sprehaja kralj. Potrudite se, da mu boste v veselje.«
Tri drevesca so bila zelo ponosna na pomembno vlogo, ki jim je bila zaupana. »Kralj zagotovo ljubi cvetje,« je samo po sebi dejalo prvo drevesce. Zato se je že prvo pomlad v maju pokrilo s čudovito krono cvetja. Med vsakodnevnimi sprehodi ga je kralj naenkrat zagledal in od tistega dne je vsak dan sedel prav pod tem drevescem. Ko pa je maj minil, so cvetni lističi odpadli in popadali na tla. Drevesce je bilo od obilnega cvetenja tako izčrpano, da se je začelo sušiti.
Drugo drevesce je bilo previdnejše. Vzcvetelo je šele naslednje leto in manj bogato kot prvo drevesce. A jeseni se je na njem bleščalo dvajset prekrasnih rdečih jabolk. Bila so tako okusna, da jih je kralj osebno obral, jih zložil na zlat pladenj in odnesel v grad, da bi jih pokusila tudi kraljica. Vsi so se čudili, da je tako mlado drevesce lahko tako polno sadov! A tudi drugo drevesce se je pri tem tako izčrpalo, da se je posušilo.
Tretje drevesce pa je raslo, ne da bi ga kdo opazil. Minilo je eno leto, potem drugo, a tudi tretje leto na njem ni bilo cvetov ne sadja. Tiho tiho je neutrudno delalo pod zemljo. Vso svojo energijo je pošiljalo v korenine. Počasi počasi so korenine prodirale vedno globlje v zemljo, dokler nekega dne niso naletele na tok čiste vode. Takrat se je drevesce prvič ustavilo in se zadovoljno nasmehnilo samo pri sebi. »Drugo leto bom pa tudi jaz polno cvetja.«
Naslednjo jesen so morali vrtnarji podpirati njegove veje, ki so se kar šibile pod težo sočnih in zrelih sadežev. In tako je bilo vsa leta poslej.
Kralj je počasi vzljubil to drevo. Med vsakih sprehodom se je ustavil pod drevesom, ga pokazal svojim spremljevalcem in vzkliknil: »Poglejte drevo z zdravimi in močnimi koreninami! Če bi se ljudje učili od tega drevesa, bi v tišini in ponižnosti v sebi gradili trdne temelje, dokler ne bi naleteli na izvir Božje milosti. Kako lep in bogat bi bil potem svet!«
Vir zgodbe: Špidlík, Tomáš. Profesor Ulipispirus in druge zgodbe. Koper 1998.
inspiracije