Ko sem pisal knjigo ZDAJ!, sem na sprehodu naletel na račji prepir v bližnjem ribniku v parku, kjer se redno sprehajam. Ali si kdaj opazoval/-a spopad med dvema racakoma? Ali si se zavzel/-a, da je vedno kratkotrajen?
Racaka sta se namreč zapodila drug v drugega, si dala duška, se sprla in si nato po spopadu obrnila hrbet, odplavala vsak v svojo smer in nekajkrat silovito zamahnila s krili, da sta sprostila odvečno energijo, ki se je nabrala med spopadom. Potem ko sta zamahnila s krili, sta mirno odplavala naprej, kakor da se ne bi nič zgodilo.
Kaj pa, če bi racaka imela človeški um?
Če bi imela racaka človeški um, bi se oba v svojem umu – mislih (in seveda zaradi tega tudi v svojih telesih, saj telo izkuša to, kar si um namisli), v svojih zgodbah še naprej bojevala, napletala in razpletala zgodbo v nedogled. Verjetno bi bila zgodba vsakega od njiju naslednja: Ne morem verjeti, da je to pravkar storil! Kaj si pa misli? Nobenega spoštovanja! Nikoli več mu ne bom zaupal. Kako si drzne? Mu bom že pokazal, da si bo zapomnil za vedno! Nikoli več ga ne pogledam! Si bo že zapomnil, s kom ima opravka!
Um namreč še naprej ustvarja zgodbe, čeprav je dogodek že minil, in še dneve, mesece ali leta razmišlja o tem in pripoveduje.
Kako zelo težavno bi postalo racakovo življenje, če bi imel človeški um, kajne?! A večina ljudi živi tako ves čas. Noben položaj ali dogodek se nikdar zares ne konča. Um in v njem ustvarjena JAZ in MOJA zgodba poskrbita, da se nadaljuje.
Ljudje smo skrenili s poti. Vse v naravi, vsaka cvetica, žival nam ponuja pomembno znanje, če bi se le ustavili in prisluhnili. Nauk našega racaka se glasi: Opusti svojo zgodbo in se vrni na edino mesto moči, v sedanji trenutek.
Vir odlomka:
Echart Tolle: A New Earth: Awakening to Your Life's Purpuse, 2005
Echart Tolle: Nova Zemlja – Prebujeno in zavestno življenje, Založba Ganeš, Kranj, 2015
Slika: Shutterrstock
inspiracije