Kako zaceliti rane, ko doživite izgubo?

Pogosto me sprašujete, kako preboleti izgubo ali ločitev. Sprašujete, ali kdaj neha boleti in ali bolečina kdaj izgine. Vedeti morate, da vsak doživlja izgubo na svoj način in da ni recepta, ki bi veljal za vse enako. Vse to je spet odvisno, kako močno smo imeli radi nekoga, kako globoko smo bili povezani s to osebo in kako močno si dovolimo občutiti občutke.

Včasih, ko nečesa ne želimo videti ali razumeti, lahko zapremo oči in izklopimo um. Ne moremo pa izklopiti srca pred stvarmi, ki jih ne želimo čutiti. Srce se ne preda kar tako, in če tlačimo in zanikamo svoja čustva, se to slej ko prej pozna na našem zdravju. 

Bolečina je znak, da nekaj znotraj nas še potrebuje zdravljenje. Ob izgubi (še posebej nenadni, ki je nismo pričakovali) marsikdo otrpne in neha čutiti. To je na neki način varovalo našega ega, ker smo izgubo občutili tako globoko, da nas ego s tem ščiti. 

Sama sem doživela kar nekaj izgub v svojem življenju, a najbolj sta me zaznamovali dve. Ko sem pred štirimi leti čez noč, brez opozorila, izgubila najboljšo prijateljico, zaupnico in meni najdražjo osebo, mojo mami, se mi je sesul svet. Bila je še mlada in polna življenja in v načrtu sva imeli še veliko lepega. Bila je moj steber in opora, na katero sem se lahko vedno obrnila. Vendar ker je bila bolečina prehuda, sem vse to potlačila globoko v podzavest. Na trenutke sem imela celo občutek, da je to oseba, ki sem jo le bežno poznala. Kot da je ego zabrisal oz. zaklenil del spomina nanjo, da sem lahko preživela to izgubo. 

Izguba je bila občutna. Kar naenkrat se je vse spremenilo. In s to izgubo sem se naučila živeti, vsak dan posebej. Prihajali so dnevi in trenutki, ki so počasi odpirali to rano, da sem jo lahko zdravila. Sprožilci, ki niso imeli nobene povezave, so sprožali v meni žalost in bolečino. Bili so trenutki, ko so moja razpoloženja zelo nihala, od smeha do joka in spet nazaj na smeh. Vendar sem se kot terapevtka zavedala, da zdravljenje potrebuje čas, da ne morem prehitevati stvari. Dovoliti jim moram, da gredo v svojem ritmu.

Leta so minevala in mislila sem že, da je zdaj bolje, da je rana ozdravljena. Vendar ni bilo tako. Prišli so novi ljudje in novi sprožilci, ki so mi kazali, da je rana še kako sveža. Tokrat sem morala ukrepati, če nisem želela, da to vpliva na druge odnose.

Druga močna izguba, ki sem jo doživela in je nisem pričakovala, je bila izguba osebe, ki mi je veliko pomenila in ki sem jo močno ljubila. Nisem si mislila, da lahko nekoga v tako kratkem času tako močno vzljubiš. Da lahko nekoga tako hitro in globoko začutiš, da se vse ustavi, ali da je taka ljubezen še mogoča. To je mogoče samo z nekom, s katerim si močno povezan še iz prejšnjih življenj. In čeprav te razum opozarja, srce noče slišati. Srce ima svojo inteligenco, svojo resnico. Ko hočete iti naprej, pa srce ne spusti. Ko čutite tako globoka čustva, da imate občutek, da vam bo razneslo srce. A vendar se vedno znova vrača, ker ga vleče kot magnet nazaj k tej osebi.

Čeprav sta bili med nama močna ljubezen in povezava, se je oseba odločila, da gre naprej. Čez noč, brez opozoril, brez pogovora. In rana, ki še ni bila zaceljena, se je ponovno odprla. Um je želel razumeti, zakaj, kaj se je spremenilo. A srce je bolelo. Močno.  

Počutila sem se nemočno, kar se je slej ko prej pokazalo tudi na telesu. Čustva so preplavila moje telo. Tokrat nisem otopela, ravno obratno. Tokrat sem vse doživljala vsaj dvakrat močneje. Čustva osamljenosti, zapuščenosti, ranjenosti so prihajala na površje in zahtevala mojo pozornost. Zahtevala, da se končno soočim z njimi in jih ozdravim. Da ozdravim mamino smrt in odhod te osebe. 

Leto je bilo zelo intenzivno in stresno. Nisem mogla več ubežati sebi in svojemu srcu, svojemu notranjemu otroku, ki je hrepenel po pozornosti, nežnosti in ljubezni. Ker vse, kar sem želela, je ljubiti in biti ljubljena. A tega mu ni mogel dati nihče drug kot jaz. 

Zdravljenje je bilo naporno in intenzivno, a še kako potrebno. Vem, da rana še ni povsem zaceljena, a je veliko boljša kot prej. Še vedno pridejo trenutki, ki sprožijo žalost in bolečino, a ne bežim več pred njimi. Dovolim si jih začutiti, zajokati ... 

Zakaj je tako pomembno soočiti se s svojimi občutki?

Šok, ki ga doživimo ob izgubi, nas lahko paralizira in ohromi. Vendar slej ko prej pride na plano, in če se ne soočimo z njim, lahko s tem ustvarimo tudi hude bolezni. Veliko rakastih obolenj je posledica neizraženih in potlačenih čustev. Zato je zelo pomembno, da jih sprostimo.

Če bi vam rekla, da danes ne boli več, bi se zlagala. Če bi vam rekla, da se nikoli ne sprašujem, zakaj sem morala iti skozi te stvari, bi se prav tako zlagala. Ljudje imamo svoje dneve, ko se ujamemo v drami in občutku žrtve. Še vedno sem in tja pride trenutek, pride sprožilec, ki dvigne tisto, kar je treba ozdraviti. Vendar sem se naučila soočati s tem. Dovolim si izražati čustva. Dovolim si smejati in jokati hkrati. Ko si jih priznam, se lahko spremenijo. 

Danes vidim modrost v bolečini, ki sem jo doživela. Zaradi nje sem postala sočutnejša, nežnejša in hvaležnejša za vsak trenutek življenja. Obe izgubi sta mi dali darilo, saj sta mi pokazali, da je življenje prekratko, da ne bi uživali in ljubili. Na življenje sem začela gledati skozi druge oči. Bom še kdaj ljubila? Zagotovo. Bom še kdaj prizadeta? Najverjetneje. A zaradi tega še ne bom prenehala živeti. 

Iskreno vam polagam na srce, da ne dovolite, da izguba in bolečina vplivata na vašo prihodnost in prihodnje odnose. Prisluhnite danes, kaj vam sporoča srce. Je žalostno, prestrašeno, zapuščeno, ranjeno? Čutite bolečino, osamljenost, hrepenenje? Ali pa občutite ljubezen, srečo, veselje? Karkoli čutite danes, si to priznajte, začutite in spustite. Če so kakšni občutki ostali neizrečeni, jih izrecite – najprej sebi in nato, če začutite, tudi drugim. Pogovor je lahko zelo zdravilen.

Ne dovolite, da preteklost in pretekla dejanja ali odnosi vplivajo na vašo sedanjost in vaše trenutne odnose. Sprejmite svoja iskrena čustva in odprite srce. Vsi smo bili ranjeni. Nekateri še vedno nosite te rane in jih prekrivate z obliži. Nekateri jih sploh ne želite priznati in jih zanikate, ker preveč boli. Vendar dokler ne ozdravite sebe in teh ran, ki lahko segajo vse do otroštva, bodo te vplivale na vse vaše odnose in vaša področja življenja.

Marsikdo ne zna sprejeti ljubezni prav zaradi teh ran. Vsak namreč ljubezen doživlja drugače: za nekatere je to zloraba, za druge odtujenost, za tretje ljubosumje ... Poglejte iskreno, kako vi vidite ljubezen, katera dejanja za vas izražajo to čustvo. In nato primerjajte svoje vzorce iz otroštva. Opazite vzorec, ki se ponavlja? Kaj ste morali vi narediti v otroštvu, da ste dobili pozornost, naklonjenost in ljubezen svojih staršev? Najverjetneje ti vzorci vplivajo na to, koliko ljubezni lahko sprejmete v sedanjosti in na kakšen način. Ko to ozdravite, ko to ozavestite, se bodo lahko rane zacelile.

Vsak odnos nam samo zrcali tisto, kar je znotraj nas. Če se jezite na druge ljudi, se v resnici jezite nase. Raje jim pošljite ljubezen in jim zaželite vse dobro, ker so vam v danem trenutku dali tisto, kar so najbolje znali. Dali so vam svojo ljubezen. In ker je bila vaša ljubezen drugačna od njihove, je niso znali sprejeti. A to še ne pomeni, da niso ljubili.