Včasih se pogovarjam s stranko, ki je doživela izgubo službe in partnerja. Poleg službe pa je izgubila tudi voljo do življenja, smisel, vizijo. In običajno ljudje v takih situacijah iščejo vzroke v zunanjih dogodkih. Nepravičnost v delovnih razmerjih, partner, ki me je razočaral, škodoželjni ljudje na vodilnih položajih ali pa krivična usoda. Le zakaj se je meni to zgodilo?
Največja napaka je, da sprejmemo vlogo žrtve in se začnemo smiliti sami sebi. Užaloščeni, razočarani, užaljeni, jezni se zapremo vase in čakamo, da se bo nekaj zgodilo, da se bo pojavila čudežna rešitev. In ker te ni, postajamo vedno bolj zagrenjeni …
Zavedati se moramo, da se take stvari dogajajo. Živimo v kapitalizmu in živimo v resničnem svetu. Ljudje izgubljajo službe in ljudje dobivajo službe, partnerji se razhajajo in partnerji začenjajo nove zgodbe, ljudje se rojevajo in ljudje umirajo, ljudje so zdravi in zbolevajo. Vse se zgodi z razlogom in vse se zgodi iz nekega vzroka. In nič se ne zgodi z danes na jutri.
Seveda se marsikaj lahko zgodi čez noč, vendar samo za nas, ker nismo opazili, da se je nekaj že dolgo pripravljalo, kuhalo in bilo v zraku. Bili smo pač v svojem svetu, nismo imeli znanja ali pa smo odločno hodili po napačni poti v napačni smeri. Potem pa se je zgodilo, nas presenetilo in vrglo iz tira.
Ko se taka situacija že zgodi, je po vsej verjetnosti prepozno, da bi karkoli spremenili. Situacija se je zgodila, in to moramo sprejeti. Zdaj smo tukaj.
Zavedati se moramo, da namen dogodka ni, da nas uniči, da nam uniči življenje, ampak da nas opozori na nekaj, kar je v preteklosti šlo narobe. Zato zdaj ni čas, da se zataknemo v situaciji in se ji predajamo, ampak da gremo v akcijo.
Seveda bi življenje lahko ubralo tudi drugačno pot, vendar ker je ni, moramo pogledati, kaj se lahko iz tega naučimo. Kako se v tem trenutku počutimo? Smo brez energije, brez motivacije, nimamo vizije – ker smo izgubili službo, partnerja …? Smo brez vsega tega res samo zaradi izgube ali smo bili brez energije in vizije že prej in tega nismo opazili?
Ne pravim, da je izguba česarkoli najboljša stvar na svetu, nikoli ni preprosto, vendar nam tak dogodek ali situacija lahko osvetli in prikaže, kje smo. Če to hočemo. Velikokrat se namreč zgodi, da se šele ob takšni situaciji zavemo, kje smo in kaj se dogaja z nami, in tega drugače sploh ne bi opazili.
Jaz nisem moja služba, moja služba in moj partner nista moj smisel življenja. Igrata pomembno vlogo, o tem se strinjamo, vendar če se nam vse podre zaradi tega, potem je tukaj nekaj narobe. Partner, služba, denar ali celo zdravje niso naša vrednost. Naša vrednost je v tem, da smo čudovita bitja, rojena iz ljubezni in za ljubezen. In to moramo najprej občutiti in dati samemu sebi.
In ko se nam nekaj takega zgodi, moramo pogledati, kaj se zares dogaja z nami, v kakšnem stanju je naše življenje, kje je naša vizija, kakšni so naši cilji. Namesto da bi nas tak dogodek ustavil in pokopal, uporabimo ta trenutek in postavimo svoje življenje ponovno na noge. Naredimo nov začetek, svež start.
Kar je bilo, je pač bilo, na neki način se je očitno moralo zgoditi. Če se ne bi moralo, se nam ne bi zgodilo. Kaj se lahko iz tega naučimo, česa nismo prej vedeli, razumeli, kakšnega znanja in sposobnosti nismo imeli, česa nismo delali ali nismo več delali, da smo se znašli v taki situaciji? Mogoče smo zanemarili sebe, svoj razvoj, izobraževanje, pozabili na odnos z nekdaj ljubljeno osebo, nismo si vzeli dovolj časa zase, svoje telo in dušo ter za druge.
Ugotovimo, kje smo šli v napačno smer, in potem samo obrnimo smer in začnimo znova. Brez obžalovanj, brez obtoževanj. Življenje je šola in očitno se nam je zgodila lekcija. Namen lekcije pa je vedno samo to, da dobimo povratno informacijo o našem stanju in situaciji.
Torej če se vam zgodi izguba službe, partnerja ali zdravja in se vam pri tem sesuje svet, ni čas za obupavanje, ampak čas, da se posvetite sebi. Kar je bilo, je bilo, zdaj je čas za nov začetek, čas, da postavite življenje na noge, čas, da postavite SEBE NA PRVO MESTO!
inspiracije