Življenje je resnično polno najrazličnejših nepreglednih ovnikov, kjer včasih resnično lahko izgubimo občutek za 'tisto pravo'.
Se kdaj vprašate, ali ste na pravi poti? Ali je vse tako, kot mora biti? So stvari še vedno pod nadzorom? In seveda, ali se bo vse dobro izteklo?
Če bi tudi vi radi odgovor na zgornja vprašanja, ostanite z menoj. :)
Sama sem si od nekdaj postavljala to vprašanje. No, naj se popravim. Na določenih življenjskih področjih se mi to vprašanje sploh ni porajalo, spet na drugih sem se nenehno spraševala. Na področju svojega dela in duhovne poti sem od nekdaj, pravzaprav že odkar pomnim, imela zelo jasno vodstvo. Vsak korak je bil voden, tako ali drugače. Uvidi so prihajali v sanjah, se potrjevali, znakov, ki so me vodili v 'pravo smer', je bilo neskončno. Še danes je tako. Kadarkoli bi utegnila narediti morda le en korak v smer, ki se meni zdi pravilna, me neka nevidna sila takoj popravi. Moj korak ponovno postane trden, močen in odločen, predvsem pa ostaja na tisti 'moji poti'. Ko se zgodi slednje, vedno začutim izjemno lahkotnost, ko se vrnem spet v tisti svoj ritem, na tisto svojo pravo pot. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, sem nemudoma spet jaz jaz. Ne dvomim več o stvareh, tuja mnenja mi niso niti najmanj pomembna; vodi me le glas moje intuicije, skozi katerega se zliva močna prisotnost duhovnega.
Seveda pa so tu področja, o katerih se večkrat vprašam oz. sem se spraševala. Nekako sem bila, morda tako kot vi, prepričana, da je prava pot lahkotna, polna čarobnosti, romantike in oh in sploh. Ne rečem, da to niso elementi prave poti, je pa res, da sem se v letih opazovanja naučila, da je velikokrat prava pot tudi najtežja.
Je učitelj, ki včasih uči s trdo roko. Ponuja priložnost za lekcijo, za razvoj in napredek. Te zaustavi, popravi in marsikaj novega nauči. Predvsem pa te pripravi, da se znaš umiriti, pogledati vase in globoko vdihniti, preden narediš naslednji korak.
Ja, teh trenutkov je bilo veliko in včasih sem bila prepričana, da je pot, na kateri sem, napačna. Vse sem naredila, da bi stopila z nje. Saj veste; stvari niso potekale, kot sem si zamislila, ljudje niso odigrali svojih vlog in počutila sem se nekoliko izdano, izigrano. Spraševala sem se, kako da me je moj glas intuicije tako močno vodil v določene situacije, zdaj pa me pušča na cedilu. Kako je možno, da tako jasno vidim velikokrat stvari za druge ljudi, sama sebi pa ne znam osvetliti poti? Prepričana sem bila, da nisem več na pravi poti. Predvsem takrat, ko je postala tako vijugasta, da naslednjega ovinka niti ni bilo videti, še toliko manj pa kakšne prijetne razgledne točke. No, v tistih trenutkih sem se vedno vprašala in podvomila o čudoviti inteligenci Stvarstva.
Sčasoma, z veliko potrpljenja in tudi nekaj kozmične prisile, če temu lahko tako rečem, sem bila primorana sprejeti, da je prava pot včasih ravna, obsijana s soncem in s kristalno jasnim razgledom. Spet drugič pa je prava pot tako zelo vijugasta, strma in polna preprek, da je videti, kot da stvari nimajo smisla. Kot da je vse le nekakšna igra, ki takrat, ko si sredi nje, nima prav veliko smisla. Pa vendar, ko se ozrem nazaj, lahko iskreno priznam, da so bile vse tiste 'napake' v resnici odlične priložnosti za rast. Bolj ko je pot zavila v svojo smer, bolj ko so bile stvari nepredvidljive, bolj ko sem imela občutek, da me je glas intuicije popeljal v napačno smer, pomembnejša življenjska spoznanja sem na koncu prejela. Z lahkoto lahko priznam, da se za vsako mojo življenjsko zmago in doseženim vrhom v resnici skriva težka, nepredvidljiva in nikoli načrtovana izkušnja.
Ali sem bila torej vedno na pravi poti? Sem vedno pravilno izbrala?
Absolutno. Pravzaprav mislim, da na napačni poti skoraj ne moremo biti. Lahko smo le na svoji poti, kjer ne prepoznamo darov, priložnosti in novih smeri, ki se ponudijo. Takrat, ko hodimo po poti zaprtega uma in srca, vsega tega ne vidimo. Ne vidimo, da je pot vsakega izmed nas v resnici pot obilja. Prav ta pot nas vodi tja, kamor moramo priti. Vodi nas k izpolnitvi dušnih želja, namer, našega potenciala. A cilj dosežejo le tisti, ki so pripravljeni prehoditi tudi strme, vijugaste predele. Tisti, ki se ne ustrašijo in preprosto nadaljujejo. Tisti, ki se soočijo s svojimi strahovi, svojim neznanjem in razumevanjem. Vsi tisti, ki so pripravljeni svojeglavost svojega ega odložiti na stran in prisluhniti modrosti vesolja, ki se razkriva skozi različne življenjske okoliščine.
Vse življenjske okoliščine, tudi tiste najzahtevnejše, so del vaše prave poti. Pripravljajo vas na tisto, kar prihaja. Prav vsi smo tukaj, da dosežemo svoj božanski potencial. To je izjemna svetloba, ki se skriva znotraj nas. Je svetloba, ki pozna nešteto izrazov. Naša naloga je, da prisluhnemo tej svetlobi, nato pa dovolimo Življenju, da nas oblikuje, naredi močnejše, modrejše in na splošno pripravljene, da dosežemo vse vrhove Življenja in doživimo najlepši razgled. Sicer pa, ko osvojimo en vrh, že vidimo naslednjega. A to je Življenje in tako je tudi prav.
Za konec morda le krajša misel:
Ne sprašujte se več, ali je pot prava ali ne.
Ne dvomite in ne prepirajte se z Življenjem. Četudi je pot naporna, zelo vijugasta, nepredvidljiva, strma in sploh ni nič od tega, kar bi si želeli, se naučite predati se višji inteligenci Stvarstva. Nekajkrat globoko vdihnite, nato pa preprosto prosite, da se zavesa iluzije razgrne in da znotraj te tako nenavadne situacije odkrijete ključe modrosti. Nato poberite te ključe in nadaljujte svojo pot. Kmalu vas bodo pričakala vrata, ki jih boste lahko odklenili s ključem, ki ste ga pred nedavnim prejeli na svoji poti.
inspiracije