Vsaka izguba je neprijetna in boleča izkušnja, naj gre za izgubo lastnine, identitete, hišnega ljubljenčka ali bližnjega. Čustva, ki spremljajo izgubo, so lahko različne jakosti, a zagotovo bi se vsi strinjali, da od vsega najbolj boli, ko izgubimo bližnjega. S tem namreč ne izgubimo samo osebe, ki smo jo imeli radi, ampak tudi del sebe, del našega življenja in odnos, v katerega smo vlagali, in zato se nam zdi, da svet, ki smo ga poznali, naenkrat neha obstajati. Po vsaki izgubi potrebujemo čas, da se zacelimo, sestavimo, vrnemo v življenje, prilagodimo spremembam in se naučimo živeti z izgubo. Vsako hitenje skozi izkušnjo izgube, pretvarjanje, da smo močni in nedotakljivi, tlačenje in prikrivanje pravih čustev in bolečine ter zaustavljanje solza bo proces žalovanja samo še podaljšalo in na dolgi rok zapletlo. Res je velikokrat lažje natakniti masko in pobegniti pred bolečino, a pretvarjanje, da se izguba ni zgodila, z namenom da bi jo čim prej pozabili, ni prava rešitev. Vse, kar potlačimo, čez čas privre na površje in pogosto izbruhne v nenadzorovanih razsežnostih. Zato se je treba kljub bolečini z izgubo soočiti, po potrebi poiskati pomoč in se zaceliti.
Tudi splav je izguba, ki zahteva žalovanje
Ljudje so danes pripravljeni govoriti o marsičem in deliti svoje osebne zgodbe s svetom, a splav oz. predčasna prekinitev nosečnosti je še vedno ena izmed tistih tem, o katerih se raje molči. Številni jo povezujejo z občutkom sramu, krivdo in bolečino, zato poskušajo svojo izkušnjo skriti pred drugimi ljudmi in jo tudi sami čim prej pozabiti. Čeprav je izkušnja neprijetna, je najslabše, kar lahko naredite, to, da jo poskušate potlačiti, kajti tudi splav je izguba, ki zahteva čas za žalovanje. Res je, da zaradi predčasne prekinitve nosečnosti svojega malčka žal niste imeli priložnosti v živo spoznati, a to izgubo morate kljub temu obravnavati popolnoma enako kot vsako drugo izgubo bližnjega. Vez med materjo in otrokom se namreč vzpostavi že pred rojstvom otroka in je nekaj resnično posebnega, saj ne zahteva fizičnega stika; dovolj je že zavedanje, da pod vašim srcem raste majhno bitjece, ki je bilo ustvarjeno iz ljubezni. Torej ni treba, da ste svojega otroka srečali, videli ali spoznali, od trenutka, ko ste izvedeli za njegov obstoj, ste se z njim povezali in ga vzljubili. To bitje je bilo del vas in vašega telesa in z njegovim odhodom ste izgubili tako del sebe kot tudi nekoga, ki ste ga nevede že prvi trenutek nosečnosti močno vzljubili, zato pohiteti skozi proces žalovanja po splavu resnično ne bo prineslo nič dobrega. Nesojeni starši na splav pogosto gledajo kot na drugačno vrsto izgube; ker otroka še niso poznali, se namerno odločijo, da se z izgubo ne bodo ukvarjali. Tako je lažje, saj se ni treba o izgubi pogovarjati, o njej razmišljati ali zaradi nje jokati. “Bomo poskusili še enkrat in naslednjič bo zagotovo uspelo,” se tolaži veliko parov, ki gredo skozi to neljubo in dramatično izkušnjo. Morda takšno prepričanje navidezno res olajša situacijo, a globoko v srcu še vedno ostanejo praznina, krivda, jeza, očitki in druga nepredelana čustva, ki se čez čas začnejo manifestirati na fizični ravni. Način spopadanja z izgubo ali splavom je za veliko parov preprosto poskusiti znova oz. še enkrat zanositi in prav na tej točki se zadeva običajno zatakne.
Nepredelano žalovanje ustvarja blokade
Vsako nepredelano in potlačeno čustvo na dolgi rok ustvarja blokade, enako velja za nepredelano žalovanje, zato vsem parom, ki so šli skozi izkušnjo splava, svetujem, da se o izgubi redno pogovarjajo, si dajejo čustveno podporo, in preden se odločijo ponovno zanositi, izgubo predelajo. Vsaka negativna izkušnja, ki smo jo kadarkoli doživeli, se namreč kot koda zapiše v naših možganih in na podzavestni ravni ustavi blokado, ki bo v vsaki naslednji podobni situaciji vklopila obrambni mehanizem, ustvarjen, da nas zaščiti pred ponovno bolečino in podobno izgubo. Zato se pogosto zgodi, da po splavu ali izgubi otroka pari ne morejo takoj zanositi ali uspešno donositi otroka – fizično je z njimi vse v redu, a njihova čustvena rana je ustvarila varnostno blokado. Nekaterim se celo tako zelo mudi dobiti drugega otroka, pozabiti na izgubo in zapolniti praznino, ki je ostala po odhodu njihove nesojene dušice, da se ujamejo v začarani krog splava za splavom, in namesto da bi se ustavili in razmisli, zakaj se jim to dogaja, trmasto vztrajajo in na vse pretege poskušajo ponovno zanositi. Popolnoma zaslepljeni in osredotočeni na en sam cilj običajno ne vidijo, da ponavljajoči se vzorci vedno na nekaj opozarjajo. Več kot očitno je, da je treba pri takšnih parih nekaj korenito spremeniti, ustvariti drugačne pogoje, ne pa samo brezglavo vztrajati na isti poti. Vsak naslednji neuspeh bo samo okrepil že tako prisotno bolečino in dolgoročno ustvaril stres, ki se lahko stopnjuje do te mere, da privede do depresije, razhoda parov ali celo bolezni. Zato je resnično pomembno, da preden se po izgubi ali splavu odločite za nov poskus, najprej pozdravite čustva, se soočite s strahovi, ki izvirajo iz pretekle izkušnje, in nadaljujete šele, ko boste pripravljeni preteklost pustiti za seboj in ustvariti nove, primernejše pogoje in okoliščine.
Izguba otroka ali splav lahko onemogočita ali blokirata ponovno zanositev
Izguba otroka in splav sta izjemno travmatični izkušnji, ki v človeku pustita ogromno obupa, razočaranja, krivde, predvsem pa veliko blokad, ki kasneje delujejo kot obrambni mehanizem in vam onemogočajo ponovno zanositev, saj se na podzavestni ravni poskušate s tem zaščititi in obvarovati pred še eno podobno izkušnjo. Nihče ne želi skozi isto negativno izkušnjo dvakrat ali celo večkrat, zato telo včasih zablokira in ne more zanositi ali uspešno donositi otroka. V takšnih primerih lahko sledijo splav za splavom ali pa do oploditve niti ne pride. In na tej točki se pogosto pojavi vprašanje: “Kdo je kriv?”
Po vsaki izgubi ali neuspehu se ljudje avtomatično začnemo spraševati, kdo ali kaj je krivo za to, kar se nam dogaja; tudi najbolj razumevajoči in duhovno prebujeni posamezniki se lahko ujamejo v to past in začnejo krivca iskati v sebi ali v partnerju. In prav krivda je pogosto glavni razlog, da se situacija še bolj zaostri, blokade okrepijo ali da se pari celo oddaljijo in odločijo iti vsak svojo pot.
Krivda ob izgubi ali nezmožnosti zanositve lahko odvzame priložnost za ponovno staršestvo
Vsaka predčasna prekinitev nosečnosti v človeku vzbudi občutek krivde, ki lahko nastopi takoj ali celo z nekajletnim zamikom. Splav pogosto ustvari prepričanje, da smo mi sami ali naš partner nekaj naredili narobe in da je bila ta izguba naša kazen. Številni si celo očitajo in mislijo, da bi lahko izgubo preprečili; bojijo se, da ker jim ni uspelo rešiti življenja drobnega bitjeca, naslednjič ne bodo več dobili priložnosti za starševstvo. In kar misliš, to tudi dobiš – naše misli so izjemno močno orodje, s katerim lahko zmanifestiramo prav vse. Navadno blokade pri zanositvi ustvarimo kar mi sami s svojim občutkom krivde in svojimi mislimi oz. prepričanji. Krivda je lahko torej gromozansko breme, ki bo zahtevalo veliko dela na sebi, odpuščanja in korenite spremembe v načinu razmišljanja.
Kdo je v resnici kriv?
Nihče ni kriv! Nehajte iskati krivca, splavi in izgube imajo vedno globlji pomen, ki ga sprva ne vidimo in ga težko sprejmemo oz. razumemo, vendar prihaja vedno z nekim višjim namenom, in ne kot kazen za vaše početje, način življenja ali razmišljanja. Zapomnite si, krivca pri izgubi ni. Izguba je vedno del nekega večjega načrta; za vsako izgubo se skrivajo lekcije, dušni dogovori in pogodbe, ki smo jih sklenili, še preden smo prišli na svet. Te pogodbe smo podpisali prostovoljno, saj smo se zavestno odločili, da bomo skozi določene izkušnje rasli, zoreli in se krepili. Gre za proces učenja, kajti življenje je namenjeno izkušanju različnih situacij, čustev in priložnosti. Zato si nehajte očitati in poskušajte sprejeti dejstvo, da je bila ta izkušnja del vašega ali otrokovega dušnega dogovora, ki ima svoj namen, čeprav ga trenutno še ne vidite. Nekoč se vam bo ta namen razkril in takrat boste vse razumeli.
Zakaj pride do splava?
Splav je poleg nezmožnosti zanositve najbolj frustrirajoča izkušnja za potencialne starše. Kot sem že omenila, pa razlog za takšne izgube vedno izvira iz tako imenovane zanositvene pogodbe, ki je bila sklenjena med materjo, očetom in dušo otroka. Tako na fizični kot na dušni ravni pogosto prihaja do napačnega razumevanja pogodb; pogodbene stranke si lahko vedno premislijo, ugotovijo, da še niso pripravljene, situacije se lahko spremenijo in stranke se odločijo, da odstopijo od pogodbe. Vse to lahko vpliva na predčasno prekinitev nosečnosti. Res je, da lahko od pogodbe odstopi prav vsak izmed vpletenih, torej tudi starši, a največkrat se za prekinitev pogodbe odloči duša otroka, ki pa je za njeno odločitev ne smemo kriviti. Sprejeti moramo, da preprosto še ni bila pripravljena oz. da okoliščine niso prave. Morda morata starša spremeniti in pozdraviti svoj odnos, imata nepredelane otroške travme ali nerazrešene in prikrite strahove, ki bi jih prenašala na otroka. Možno je tudi, da vlečeta za seboj nezdravo družinsko karmo, v kateri otrok ne želi sodelovati in s svojim odhodom opozarja na to, da je treba okoliščine in odnose spremeniti in pozdraviti še pred njegovim prihodom. Nerojene duše so namreč zelo občutljive za čustvene napetosti v družini, na neurejene odnose, strahove in dvome staršev glede njihove nove vloge ali ustreznosti partnerja. Otrok že v maternici čuti, sliši in zaznava čustva, misli, strahove in dvome svojih staršev in tako hitro zazna, ali so ti negotovi. To lahko duše velikokrat razumejo kot sporočilo, da niste pripravljeni ali da okoliščine za njihov prihod še niso prave. Danes morate biti na otroka resnično pripravljeni. To še posebej velja za novodobne otroke, ki prihajajo z drugačno zavestjo in na višji frekvenci. Ti otroci ne želijo več zdraviti svojih staršev in prejšnjih generacij ter razreševati stare družinske karme, ampak samo spreminjati svet, zato potrebujejo starše, ki jim lahko od samega začetka ponudijo ustrezno okolje, ljubezen, varnost, čustveno stabilnost in okoliščine, v katerih bodo lahko v miru sledili svojemu poslanstvu. Če vsi pogoji niso izpolnjeni, se duša pogosto odloči, da bo svojo pot predčasno prekinila in prišla, ko bodo pogoji izpolnjeni. Včasih se v ozadju odhoda skrivajo višji nameni, povezani s poslanstvom, učenjem in izkušanjem duše, pogosto pa tudi bolj preprosti razlogi, kot so neustrezen spol otroka, lokacija staršev, ki za otroka ni sprejemljiva, ugotovitev, da duša še ni pripravljena spustiti svoje stare identitete, saj je preveč vezana na svoje prejšnje življenje, ali pa, da je energija nove dobe zanjo preveč intenzivna, zato potrebuje več časa, da se na svoj prihod temeljito pripravi.
Razlogi za predčasni odhod duše vašega malčka so lahko zelo različni, a nikoli neutemeljeni; v ozadju se vedno skriva neki globlji pomen. Ko bodo vse okoliščine prave, ko bodo starši in otrok pripravljeni, čustva pozdravljena, odnosi urejeni in vsi pogoji izpolnjeni, se bo pogodba izvršila. Ne skrbite, zgodba ni končana in priložnost ni za vedno izgubljena. Otrok vas ni zavrnil, samo začasno se je umaknil na varno, kjer bo počakal, da ustvarite prave okoliščine oz. se bo lahko sam bolje pripravil na svoje novo življenje.
Kako zanositi po splavu
Kako uspešno zanositi po splavu, je za veliko parov ključno vprašanje in velik izziv. Če ste se tudi vi znašli na razpotju in imate občutek, da se vam je na tem področju zataknilo, ne smete obupati, za vse obstaja rešitev, in če je vi ne vidite, je ključno, da poiščete ustrezno pomoč. Danes imate na voljo številne možnosti, terapije, meditacije, zdravniško pomoč, alternativne metode in tehnike, posebne programe pomoči, duhovne delavnice in svetovanja, ki bodo poskrbela za transformacijo in vam pomagala zanositi.
inspiracije