Komunikacija je del našega vsakdana. Ne glede na to, kaj počnemo, ves čas komuniciramo oz. nekaj sporočamo.
Včasih se iz užaljenosti zatečemo v molk in s tem sogovorniku poskušamo svojo užaljenost pokazati, namesto da bi o svojih čustvih spregovorili. Včasih naš sogovornik tega molka ne razume kot užaljenost, temveč kot našo potrebo po umiku in razmisleku. Zgodi se, da ga razume kot znak, da ima on prav, včasih pa si ga razlaga kot kuhanje mule ali trmarjenje. V nekaterih primerih bo morda celo vedel, da smo užaljeni, a to nam ne zadostuje. Pričakujemo, da bo uganil, kaj je bil povod za našo užaljenost, in nam naslednjič tega povoda ne bo več dal. V vseh primerih pa je jasno eno – oba sogovornika za nastalo situacijo krivita drugega.
Morda banalen, a vsakdanji primer – žena pravi možu: »Ne morem verjeti, kako hitro napolnimo vrečo s smetmi.« Mož nič. »Skoraj vsak drugi dan jo je treba zamenjati,« nadaljuje. Mož še vedno nič. Poskusi še v tretje: »Veš, sodelavka mi je rekla, da pri njih mož odnaša smeti.« A on še vedno ne dojame, da ga žena s tem prosi, naj vendar odnese smeti. Ona pa, namesto da bi svoje želje jasno izrazila, sama pri sebi premišljuje: »Vse moram narediti sama. Če bi me imel rad, bi vsake toliko odnesel smeti.« Ima pač to smolo, da njen mož nima telepatskih sposobnosti. Če bi jih imel, bi vedel, da ona njegovo ljubezen do nje vrednoti na podlagi dejanj, med katerimi je tudi dejanje izpraznitve koša za smeti. Ko bi le obstajal način, da bi mu to lahko sporočila tako, da bi razumel.
Da ne bo pomote – velja tudi obratno. Primer: mož se vrne z nogometa, preznojeno majico vrže v pralni stroj in reče: »Ta teden imamo trening še v petek.« Žena v mislih že dela načrt, kako bo uskladila vse petkove obveznosti. Nekaj minut kasneje se zasliši iz kopalnice: »Majico sem vrgel kar v pralni stroj«, kar je koda za 'operi majico', ki pa je žena ne razume. Tudi ona, tako kot on, nima telepatskih sposobnosti. Zato obstaja velika verjetnost, da bo moževa najljubša majica do petka ostala neoprana, kar bo povod najprej za njegovo slabo voljo, nato pa še za njeno. Če bi le obstajal način, da bi se tej slabi volji lahko izognila …
Komunikacija je umetnost, pravijo nekateri. Kadar drug od drugega pričakujemo, da si bomo znali brati misli, to prav gotovo drži. Pogosto govorimo v šifrah, ki jih razumemo le sami, drugim pa se niti sanja ne, kaj jim pravzaprav želimo sporočiti. Zato bodimo v svojih sporočilih jasni. Če nekaj želimo, to povejmo. Ne po ovinkih, temveč naravnost. Če še nismo prepričani, da nas je sogovornik razumel, preverimo, ali je slišal to, kar smo želeli sporočiti. Če nas nekaj zanima, vprašajmo. Če odgovora ne razumemo ali ga morda sploh nismo dobili, vprašajmo ponovno. Prosimo za dodatno pojasnilo. Prevzemimo odgovornost za zadovoljitev svojih potreb in ne pričakujmo, da bodo drugi uganili, kaj potrebujemo.
Kadar komuniciramo tako, komunikacija ni umetnost. Je le skupek jasnih potreb, izraženih v besedni in nebesedni komunikaciji, ter aktivnega poslušanja, kamor spada tudi preverjanje pravilnega razumevanja sogovornikovih besed. Na življenje namreč gledamo vsak s svoje perspektive, obarvane s preteklimi izkušnjami, razumevanjem sebe, ljudi in sveta, ki nas obdaja. Kakšna je ta perspektiva, vemo samo mi, drugi imajo drugačno. Zato jim, če želite, da vas bodo bolje razumeli, svojo perspektivo predstavite. Jasno in brez ovinkarjenja. A se hkrati zavedajte, da sogovornikovo razumevanje vaše perspektive še ne pomeni nujno uklonitve vsaki vaši želji. Enačenje razumevanja z »naredil/-a bo, kot želim« ni nič drugega kot nov povod za slabo voljo.
inspiracije