Marca pokukajo na plan prvi zvončki. Pa marjetice in trobentice, mačice, vijolice. Narava nam podarja pisano cvetje. Ne zato, ker bi ga nujno potrebovali za preživetje, temveč zato, da nam zaigra pri srcu, ko vidimo te barvite nežne cvetke. Da prinesejo radost v naše življenje in prebudijo speča hrepenenja.
Marec je čas, da prebudite svojo ustvarjalno energijo. Tisto energijo, ki vas je gnala naprej kot otroka. Ko ste z užitkom risali in barvali, skakali čez elastiko, se skrivali in lovili. Ko je bila igra namenjena zgolj zabavi in dogajanju samemu, ne glede na to, ali ste vrhunsko narisali ali ne. Kaj je tisto, kar vas veseli, kaj povzroča strast v vašem življenju zdaj, ko ste odrasli? Kdaj ste nazadnje naredili nekaj zabavnega, novega, norega …?
Napišite pesem. Kar tako, zase.
Narišite novo risbo ali prebarvajte in poslikajte steno v spalnici.
Odpeljite se v bližnji jahalni klub in prvič v življenju sedite na konja.
Pojdite na nov seminar ali nov izobraževalni program, ki nagovarja vašo dušo.
Vpišite se v plesno šolo, pojdite v muzej ali napišite knjigo.
Da, napišite svojo knjigo. In medtem ko jo pišete, ne razmišljajte o tem, kaj boste kasneje z napisanim storili. Ali kdo jo bo bral, jo boste dali natisniti? Vse to naj vas ne skrbi. Samo pišite in uživajte.
Morda bo kdo zamahnil z roko, češ, to so otročarije. V odrasli dobi ni več prostora zanje. Igro smo prerasli prav tako kot otroške čevlje in obleko. Pa vendar ima takšna oblika zabave precej globlji pomen. Kot otroci sanjamo in vsa prihodnost je naša. Kot odrasli si postavimo jasne in stroge meje, kaj spada v naš način življenja in kaj ne. Od 50-letnega soseda ne pričakujemo, da bo skakal po trampolinu, kajne? Tudi on sam ne. Žal. Zakaj? Ne le da si ne upa več skakati po trampolinu, ker to ne pristaja več njegovim letom. Ta omejitev se izjemno hitro posploši na vse druge, še tako resne stvari. Tudi v poslih vedno uporablja enake poteze, ima enak način razmišljanja, enake rezultate … Kot da bi s prenehanjem otroške igre v nas zaprli dotok do novih možnosti, do sprememb. In si jasno zarišemo svojo cono udobja ter je ne prestopimo več oz. vsaj zelo težko. Takšna navidezno nepomembna dejanja, igriva in zabavna, prebujajo našo ustvarjalno energijo ter širijo našo cono udobja. Delajo nas bolj prožne, fleksibilne. Ne le v igri, tudi kasneje pri zelo resnih in pomembnih stvareh. Kaj menite, koliko bo oseba aktivna in uspešna npr. pri iskanju službe ali novih poslovnih priložnosti, če si ne upa prestopiti praga pregrešno drage trgovine, iti na zabavni dogodek med neznane ljudi in podobno? Da, navidezno nepomembne stvari sestavljajo zelo pomembne vzorce, ki krmilijo naše življenje. Spreminjanje teh vzorcev pa ni nujno le hudo resno in težaško delo, pravzaprav je lahko zelo zabavno.
Vsak čas, vsako obdobje, vsak mesec in celo dan usmerja energijo v določeno področje. Tisto raste, tisto obrodi. In naključja so prav neverjetna, ko slediš temu ritmu.
Pred leti sem se v takšnem 'ustvarjalnem obdobju' vpisala v tečaj stenskih poslikav pri naši umetnici slikarki Katarini Vidmar. Štiri punce smo vneto čistile, barvale, rezljale in izdelovale reliefe. Na koncu tečaja smo prejele povabilo na morje: nekaj dni pleskanja in urejanja ter teden dni morja zastonj na prekrasnem otočku v Dalmaciji. Življenje je polno zabavnih in prijetnih presenečenj, kadar njegovega toka ne ustavljamo s pretirano resnostjo in zaskrbljenostjo. Kadar deskamo na valovih ustvarjalne energije, ki je odraz naše duše.
Pa naj bo še pesmica v slogu ustvarjalnosti:
Ko se v mladosti prebudi naše srce,
princeske dvignemo glavo in prisluhnemo sladkemu šepetu ...
Sanjamo o svoji duši dvojčici,
o princu, s katerim bomo zaplesale,
o tistem pravem.
Čez nekaj let
(o, kako malo časa je potrebno za smrt)
princese izgubijo bisere v očeh.
Postanejo ponižne in samožrtvujoče samice z otrdelimi srci,
ki iščejo varnost in prosjačijo za malo ljubezni.
Temu pravijo realnost!
O, ne.
To ni realnost,
to je strah!
Pustite svojim sanjam,
da vas ponesejo, in poletite.
Bodite to, kar ste.
Prebudite ponovno ponosno kraljico v svojem srcu.
Naj se seme vaše lepote razraste v čudovito edinstvenost ...
Tako pa jokate, da je življenje kruto.
Da ni ljubezni ...
Da so le mladostne sanje.
In mladost je norost ...
Toda kako boste našle princa,
če ne veste, kdo ste?
Če ste pozabile živeti sebe?
Ne izgubite svoje edinstvenosti, princese v sebi ...
Ko dovolite, da oklestijo vaš pogum,
ste odrezale krila svojim sanjam in svojo dušo zaprle v temnico.
Ko ste sprejele podredljivost in ponižnost,
ste z višin padle na tla.
In raztreščile diamant svoje duše.
Zakaj sedaj jokate,
da lezete kot črvi skozi življenje?
Postanite spet edinstvene.
Tudi ko brišete prah, lahko zraven plešete in pojete.
Ponovno razširite krila in si dovolite biti svobodne!
Ljubezen je povsod tam,
kjer sta svoboda in strast do življenja.
inspiracije