Zakaj se dandanes zdi, da so razmerja tako težka? Zakaj toliko razmerij propade, čeprav se trudimo po najboljših močeh? Smo ljudje postali nezmožni ohranjati dolgotrajna razmerja? Ali pa smo preprosto pozabili, kako ljubiti? Ali pa smo pozabili, kaj ljubezen sploh je.
Resnica je v tem, da nismo pripravljeni. Nismo pripravljeni na brezpogojno ljubezen in na vse, kar to potegne za seboj, ne glede na to, kako močno trdimo, da smo. V resnici nismo pripravljeni niti resnično pogledati vase, se spoznati, se sprejeti in začutiti ljubezen, ki smo. Kaj šele, da bi to začutili do drugih bitij na tem svetu.
V bistvu se nam ne da in ne želimo. Nismo pripravljeni vložiti vsega, kar je potrebno, v zvezo, da bi ta resnično delovala. Ne le na videz. Ne dovolimo si, da bi naša ljubezen rasla, da bi rasli mi in spoznavali nove globine sebe. Prehitro odnehamo in ne vztrajamo dovolj. Vse, kar je potrebno, je en večji prepir, navidezna ovira. To nikakor ne pomeni, da ostajajmo v nefunkcionalnih odnosih, kjer prevladuje zloraba, takršna ali drugačna. Prosim, imejte zdrav smisel za presojo.
Žal ne iščemo več ljubezni. To smo zamenjali za vznemirjenje, dramatičnost, vzburjenje. Želimo si nekoga, s katerim bi se zabavali, odkrivali vedno nove stvari, gledali filme. Nekoga, ki bi nam dajal občutek živosti v tem trenutku, zdaj. INSTANTNO.
In ko ta vznemirljivost zbledi, odkrijemo, da nas nihče ni pripravil na vsakdan. Zato poiščemo naslednjo zanimivost ali pa začnemo v sebi gojiti zamero do partnerja, saj se je polenil, je preveč pasiven.
Ne verjamemo več v lepoto vsakdana, saj smo popolnoma zaslepljeni z iluzijo nepredvidljive, vznemirljive in avanturistične prihodnosti.
Živost, življenje in ljubezen iščemo zunaj sebe, namesto da bi se obrnili navznoter. Ali poiskali nekoga, ki nas k temu spodbuja ali podpira.
Ne iščemo več nekoga, ki bi nas razumel in sobival z nami tudi v globoki tišini, nas sprejel in sobival z nami. Nam pomagal, da spoznamo, kdo v resnici smo, in nam ponudil poligon za rast.
Utapljamo se v svetu karier in zaposlitev. Ali veste, da smo ljudje ves čas zaposleni, redkokdaj imamo čas? Samo pomislite, koliko imate za postoriti danes. ;) Nimamo časa za ljubezen, razmerja, potrpežljivost v odnosih. Vse mora potekati hitro, vse mora biti zanimivo. Zaposleni smo z lovljenjem svojih materialističnih sanj in si ne dovolimo, da bi se ustavili in le bili v trenutku. Kje bomo našli še čas za ljubezen. No, mogoče do hišnega ljubljenčka še … Zato so se razmerja spremenila le v prikladnost, udobje.
Instantno zadovoljstvo iščemo v vsem, kar počnemo; stvareh, ki jih objavljamo na internetu, v karierah, ki jih izbiramo, v ljudeh, v katere se zaljubimo.
Želimo si in hrepenimo po:
- zrelosti v razmerjih, ki pride le, ko odnos dozori, torej čez čas;
- čustveni povezavi in razumevanju, ki se razvije šele po letih globoko predanega odnosa;
- občutku pripadnosti, čeprav komaj poznamo sebe in svojega partnerja.
Obnašamo se, kot da ne razumemo, da je za to potreben čas, kot da nič ni vredno našega potrpljenja in časa, niti ljubezen.
Smo generacija, ki hrepeni po vsem tem, a hkrati želi stvari, ki pridejo le s časom, potrpežljivostjo, resničnim spoznanjem sebe, brez kakršnegakoli truda in kančka predanosti.
Raje bi preživeli uro s stotimi različnimi ljudmi in jih spoznali še 50, kot da bi preživeli en dan v tišini z eno osebo. Verjamemo v možnosti, smo socialno angažirani. Veliko raje spoznavamo nove ljudi, kot da resnično spoznamo sebe in nekaj posameznikov. Smo pohlepni, želimo vse, in to takoj. V razmerje se zapletemo ob kančku privlačnosti in tisti neustavljivi kemiji ter prekinemo razmerje, takoj ko se nam to zgodi z naslednjo osebo. V ljudeh ne želimo spodbujati najboljšega, od njih želimo, da so popolni. Nato smo razočarani, zakaj niso takšni, kot smo pričakovali. Ja, pričakovanja, še en naš filter, ki nam megli presojo.
Tehnologija nas je tako zbližala, da še komaj dihamo. Našo fizično prisotnost je zamenjala spletna ali mobilna komunikacija. Ne čutimo več potrebe, da bi preživljali toliko časa skupaj, imamo preveč neživih interakcij.
Smo generacija popotnikov, svobodnih duš, ki ne zdržijo veliko časa na enem mestu, v isti situaciji, z istimi ljudmi. To nas duši. Skoraj vsi imamo 'commitment fobijo'. Ne verjamemo v razmerja, ne verjamemo v ljubezen, ne verjamemo, da lahko traja. Ne želimo se udomačiti, ustaliti. Celo misel na to je neprijetna, zato odidemo. Smo drugačni kakor drugi, ne želimo zapasti v družbene norme.
V naših življenjih prevladuje um in s tem logika. Ne znamo več noro ljubiti, slediti srcu in narediti nepredstavljivega v imenu ljubezni. Redkokdo bi se preselil na drug konec države, kaj šele na drug kontinent za svojo ljubezen. Ljubezen na daljavo, uh, prezapleteno. Preveč smo občutljivi, preveč nam je všeč udobje.
Prestrašeni smo do kosti in še globlje; v sebi nas je nenehno strah ljubezni, predanosti, prizadetosti, ranljivosti. Ne drznemo si, da bi se prepustili in užili ljubezen v tem trenutku, brez pričakovanj in načrtov. Skrivamo se in iščemo ljubezen, in ko jo najdemo, zbežimo daleč stran, saj ni to, kar pričakujemo. Bomo že našli drugo ribo v morju, polnem rib. In to iščemo vse življenje, znova in znova.
Ne cenimo moči ljubezni. Ne ljubimo sebe in nismo pripravljeni ljubiti drugih.
Brez pričakovanj, brez pogojevanj, brez strahu.
Si pripravljen/-a odvreči vse predstave, kaj naj bi ljubezen bila? Šele takrat se namreč lahko rodi. Ljubezen do sebe, ljubezen do drugih. Spoznanje, da si ljubezen.
Nismo se pripravljeni podati na največjo avanturo svojega življenja, spoznavanja, kdo v resnici smo. Saj le takrat lahko resnično ljubimo. In nismo pripravljeni tega deliti s kom drugim, se z njim resnično povezati in mu dovoliti, da je del našega čudovitega potovanja.
In temu pravimo evolucija?
Avtor: Ankush Bahuguna
inspiracije