Danes bomo govorili o tem, kako pomembno je za otroka, da ima v času stiske ob sebi nekoga, ki lahko zagotovi varnost.
Ne glede na to, da lahko otroci v rani mladosti doživijo prave zlorabe in travme, je bistveno, kakšno oporo otrok čuti po tem. To pomeni, da se lahko veliko škodljivih in tudi zapoznelih učinkov travme prepreči ali omili že s tem, da starši ali drugi odrasli otroku ponudijo osnovno podporo ter mu pomagajo razrešiti telesna stanja in čutenja, ki so posledica odziva na travmo. Če npr. v družini zlorablja eden od staršev, je bistveno, da drugi starš otroku ponudi dovolj varnosti in zaščite ter da naredi vse, kar je v njegovi moči, da se nasilno vedenje enega od staršev preneha. S tem mu neposredno preda sporočilo, da se človek lahko zaščiti, kadar se mu dogajajo hude stvari, ter da ima pravico in dolžnost, da poskrbi zase in za druge. To je velikokrat lažje reči kot narediti, saj je lahko tudi starš, ki želi otroka zaščititi, tarča partnerjevega ustrahovanja, nasilja, groženj in terorja. Prav tako kot se ta vzdušja vpišejo v telo otroka, se počasi in zagotovo zapisujejo tudi v telo odraslega. Preostali člani družine se lahko znajdejo v občutjih nemoči, obupa, strahu in popolne groze. Sram in strah jih preplavi do te mere, da svoje stiske nikomur ne upajo zaupati, ker se bojijo posledic. Problem nastane, kadar se družina tako osami od širše okolice, da zlorabe znotraj nje težko prepoznajo tudi širši družinski člani, sosedje, učitelji, zdravniki in drugi, ki spremljajo otroka pri razvoju. Nekje globoko v sebi čutijo in slutijo, da nekaj ni v redu, da se otrok odmika, je prestrašen, težko navezuje stik, ima izbruhe besa in agresije, trpi za nepojasnjenimi telesnimi bolečinami, se odraslih pretirano oklepa, ima težave v šoli in z vrstniki, se v razvoju ustavi ali celo nazaduje, ali nasprotno kaže pretirano samozadostnost in suverenost. Mnogo je opozorilnih znakov in na nas je, da to prepoznamo in se upamo zavzeti za žrtve nasilja. Že en pozoren, senzitiven posameznik lahko naredi razliko v oblikovanju otrokovega občutka za sebe, za druge, za odnose in širši svet. Bistveno za otroka torej je, da ima nekje nek varen in zaupljiv odnos, nekoga, ki mu na nežen in spoštljiv način lahko pove in pokaže, da to kar doživlja ni normalen odnos, da se mu dogajajo krivice in bolečine ter da z njimi ni sam. Da so odnosi v prvi vrsti prostor, namenjen temu, da se v njih počutimo varno in ljubljeno.
Otrokov razvoj tako spremlja ogromno ljudi, ki lahko pomagajo, če so le v sebi dovolj trdni, senzibilni na stiske najmlajših in dovolj odločeni in pogumni, da se za otroka znajo zavzeti takrat, ko je to najbolj potrebno.
Čeprav prva leta življenja zaznamujejo človeka, to vseeno ne pomeni, da je z njimi že v naprej določen. Možgani imajo še eno izjemno funkcijo – plastičnost. To pomeni, da so odprti za spremembe in se tekom življenja lahko preoblikujejo s pomočjo izkušenj in odraslih intimnih odnosov, ki imajo to moč, da spremenijo možganske krogotoke ali celo povzročijo rast novih nevronov.
inspiracije