Življenje vsakega izmed nas je zanimivo potovanje. Na ta svet pridemo kot duše, eterične, iz sveta večnosti. Smo zavest, smo esenca življenja. Smo kot svilnata prevleka, ki se nežno spusti v fizično realnost in počasi pod silo gravitacije počasi razvije trdnost, obliko in identiteto. V posebnem in natančno določenem kozmičnem procesu se prek spirale življenja iz ene dimenzije pomaknemo v drugo. Zgodi se čudovit trenutek prehoda – rojstvo. Ko vstopimo v en svet, se zgodi rojstvo. Ko ta svet po spirali življenja zapustimo, se odvije tisto, čemur pravimo 'smrt'. Pa vendar sta ti dve točki v razponu našega bivanja v tem svetu kot nekakšna vrata, skozi katera vstopimo in nato, ko pride naš čas, skoznje odidemo.
Ko vstopimo skozi vrata, je naš spomin na svet, v katerem smo bili pred tem, tako zelo živ. Spominjamo se oblik, barv, trenutkov. Spominjamo se življenja pred življenjem. Naše misli so tako jasne, prav tako naše srce. Natanko vemo, zakaj smo vstopili skozi vrata; natanko poznamo svoj namen. Začnemo korakati po poti Življenja. Najprej kot majhni otroci, z najčistejšim pogledom, z iskrenostjo in preprostostjo. Čisti in nedolžni vstopimo v novo potovanje. S seboj prinašamo številne izkušnje, pa vendar je naša čistost v našem spominjanju resnice, ne glede na naše izkušnje preteklih življenj. Natanko vemo, kdo smo in s kakšnim namenom smo tu. Nato počasi, zelo počasi začnemo izgubljati ta spomin. Odvije se življenje na Zemlji, stvari, dogodki, ljudje, dinamike. Z vsakim letom smo vedno bolj vpeti v način življenja in počasi začnemo pozabljati življenje pred življenjem. Kdo resnično smo, od kod prihajamo, kje vse smo že bili, kam potujemo ... Pa vendar spomin ostane zapisan globoko v naših celicah. Spomin, ki ga v resnici nič ne more izbrisati. Nekje v nas živi in nas opominja. Ta spomin je naš ključ. Ko si dovolimo spomniti se, se prebudimo. Ko smo prebujeni, lahko resnično živimo. Tako preprosto je to.
Kako torej ostati prebujen? Kako se prebuditi znotraj življenja? Kako se spomniti življenja pred življenjem?
Nekatere duše imajo izjemno moč, izjemno vztrajnost in spomin. So duše vodnice, ki se prebujajo že dolgo časa, in te duše so v procesu prebujenja morda kak korak dlje kot nekdo drug. Te duše pridejo z namenom, da se še naprej prebujajo znotraj samega življenja, a hkrati pomagajo tudi drugim. Tukaj smo drug za drugega. Celotno stvarstvo je ustvarjeno, da smo prek nevidnih vezi povezani skozi neskončnost. Ločenost na duhovni ravni ne obstaja, kot jo doživljamo na Zemlji. Na Zemlji sta občutek ločenosti in dejanska fizična ločenost učna pripomočka za učenje življenjskih lekcij. Na duhovni ravni pa obstaja zavest popolne enosti, kjer se zavedamo, kako zelo povezani smo in kako močno vpivamo drug na drugega. Na duhovni ravni vemo, da smo ena in ista esenca. Ni krivde, ni strahu, ni tekmovalnosti, ni senc in ni obtoževanja. So le povezanost, zavedanje in ljubezen. Iz skoraj nepredstavljive nesebičnosti delimo vse, kar imamo; kajti v popolnosti se zavedamo, da vse, kar imamo, pripada vsemu. Enosti. Da bi torej v tem svetu ostali prebujeni, se moramo spomniti te Resnice. Dnevno se moramo opominjati, čemu je v resnici namenjen ta svet. Opomniti se moramo, da je celotna nižja raven bivanja (strah, dvom, krivda, tekmovalnost, zavist ipd.), ki jo najdemo na tej fizični ravni, tu z namenom, da jo presežmo. Kljub temu da nam je nenehno ponujena na vsakem koraku, jo lahko presežemo. Ne z bitkami. Ne z dopovedovanjem komurkoli, da mora biti bolj pozitiven. Nižjo raven presežemo tako, da se preprosto spomnimo te Resnice; kdo smo, od kod prihajamo, kakšna sta naša resnična esenca in namen. Ta spomin nam nato pomaga razjasniti sliko; vidimo, da na fizični ravni veliko ljudi za svojo rast in napredek še vedno izbere težke in boleče situacije. S tem ni nič narobe. Ljudje izbirajo po svobodni volji tisto, v kar verjamejo. Po drugi strani pa vidimo, da imamo tudi mi izbiro, ali bomo del teh težkih situacij ali ne. Ne glede na to, kdo nas želi vplesti v igro 'zemeljske drame', je od nas in naše svobodne volje odvisno, kaj izberemo. V resnici je povsem preprosto, če se v pravem trenutku spomnimo širše Resnice.
Ta širša Resnica osvetli vsako situacijo. Pokaže jo v drugi luči. Dejstvo je, da na Zemlji obstaja veliko najrazličnejših situacij, ki so naravnost idealne priložnosti za dokazovanje svojega 'prav'. Vsi se večkrat zapletemo v drame, v dokazovanje, v potrjevanje, v ustrahovanje. Popolnoma vsi, brez izjeme. Naše misli hitro odtavajo v svet strahov in dvomov. Večkrat se zalotimo, kako se borimo proti drugim, proti tujim mnenjem in pričakovanjem. Večkrat se lahko zalotimo, da živimo v mentaliteti žrtve. To je normalno, je človeško. Na prav vsakem koraku imamo priložnost, da se vpletemo v dramo. Imamo pa tudi možnost, da se z lučjo Resnice prebudimo. Prebuditi se pomeni videti situacijo v drugi luči. Videti učenje. Prepoznati lekcijo. Se naučiti spustiti. Se naučiti odpustiti. Se naučiti oditi. Se naučiti biti samostojen in odkriti svojo resnično, duhovno moč.
Ta dnevna preizkušanja nikomur izmed nas niso prihranjena. Morda smo dnevno testirani na ta način v naših odnosih, službah, prijateljstvih. Morda nas preizkuša sistem, katerega del smo, ali pa okolje, v katerem živimo. Ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas, vedno imamo možnost, da vstopimo v določeno energijsko dinamiko in postanemo del nje ali pa preprosto opazujemo in osvetlimo situacijo z lučjo Resnice. Prepoznati lekcijo v dani situaciji je modrost v praksi, in to je naša naloga. Živimo v času, ko je treba postati zelo pozoren. Vsakodnevne situacije se moramo naučiti gledati skozi prizmo duhovnih lekcij in učenja, kajti le tako se bomo lahko svobodno pomikali po svoji življenjski poti. Le tako se bomo spominjali, kdo resnično smo in od kod prihajamo. Prav to zavedanje samega sebe, svoje resnične esence in resnične esence vsega Življenja pa je tisto, kar nam prinese največ sreče, izpolnitve in harmonije.
Če torej želimo v življenju karkoli ustvariti, pri tem pa izkusiti globok duševni mir, hkrati pa živeti v stanju duhovnega prebujanja, moramo brez izjeme odložiti vse svoje orožje. Čustveno, mentalno, fizično. Sprejeti svojo senco, sprejeti dejstvo, da se naša senca želi dokazovati, potrjevati, blesteti ipd., a hkrati ji ne dajati pozornosti, je modrost, ki jo moramo zdaj uporabiti v praksi. Spominjanje resnice gre z roko v roki s predajo. Predati vse svoje bitke. Predati vse mentalne boje, vse, kar nas muči. Se umiriti in dovoliti, da višja modrost presvetli naš um. Če se bomo znotraj neurij, ki besnijo okoli nas, sprostili in dovolili višji modrosti, da spregovori, bomo prejeli čudovite uvide. Takrat se bomo začeli resnično spominjati življenja pred življenjem. Spomnili se bomo svojega izvora. Vse drugo pa se bo odvilo samo od sebe.
Spominjanje življenja pred življenjem ni nič drugega kot obujanje spomina na našo resnično esenco. Življenje je potovanje, je reka, ki nas vodi sem ter tja. Obstaja več prehodov, več vrat, skozi katera večkrat pridemo in odidemo. To je nekaj, čemur se ne moremo izogniti in česar ne moremo spremeniti. To so dejstva, na katera nimamo vpliva. Imamo pa vpliv na to, kako preživimo čas v obodbju med prehodom. Pomembno je, da se naučimo odpustiti in na mesto odpuščanja zasaditi semena ljubezni. Pomembno je, da se naučimo predati in da se zavežemo poti življenjske modrosti. Izjemnega pomena je, da svoje življenje nečemu posvetimo; nečemu višjemu, klicu naše duše.
Ko živimo tako, da sledimo klicu svoje duše, takrat se spominjamo življenja pred življenjem. Takrat živimo principe tega življenja tukaj in zdaj. V resnici je vse tako zelo preprosto. Življenje ima za vsakega izmed nas NAČRT!
inspiracije