Vsi imamo v svojem trenutnem življenju odnose. Odnos s partnerjem, odnos z otrokom, odnos s prijatelji, odnos s sodelavci … A kateri odnos je najpomembnejši v našem življenju? V kateri odnos vložimo največ ljubezni in energije?
Če je vaš odgovor drugačen kot: V ODNOS S SEBOJ, potem ste v neiskrenih odnosih z vsemi drugimi. Naj vam na nekaj primerih razložim to zakonitost narave.
Sonce je največja zvezda, ki oddaja svojo svetlobo, s katero obsije planete. Če sonce ne bi imelo svetlobe v sebi, tudi na planete ne bi moglo sijati.
Sončnica v svojem cvetu ustvari semena, ki jih podari zemlji, iz katerih nastane novo življenje. Če ne bi ustvarila semen v svojem cvetu, iz njih ne bi moglo nastati novo življenje.
Prav tako je z ljubeznijo. Če negujemo ljubezen v odnosu s seboj, ta žari in obsije vse druge odnose v našem življenju oz. ustvari novo življenje – iskrene in izpolnjujoče odnose z ljudmi v našem življenju. Če v odnos s seboj vložimo le malo energije (ali celo nič), ljubezen v nas ugaša, kritika pa raste. Tako navzven ne moremo žareti ljubezni, ampak kritiko.
Kogarkoli vprašaš, bo rekel, da ima dobre in iskrene odnose z ljudmi, ki ga obkrožajo.
Potem ga povprašaš o partnerju, sodelavcih ali otroku in začne se dež kritik, obsojanj in nezadovoljstva.
Ključ tiči v zgornjem primeru naravne zakonitosti. Ljudje se veliko preveč posvečamo drugim, pozabljamo pa na najpomembnejši odnos – odnos s seboj. Posledično v nas ugaša ljubezen in raste nezadovoljstvo. Nezadovoljstvo z odnosom, ki ga imamo do sebe.
Če se preveč razdajamo za druge in za vsako stvar pričakujemo povračilo, hkrati pa zapostavljamo sebe – od svoje pogače življenja odtrgujemo tiste sladke trenutke, ki nas delajo avtentične, takrat se nezadovoljstvo stopnjuje in pričakovanja, da nas mora nekdo od zunaj osrečiti, rastejo. V odnosih z drugimi tako vidimo pomanjkljivosti, slabosti in neizpolnjena pričakovanja. Če bi v sebi videli le dobro, se sprejemali in si posvečali dovolj ljubezni, bi zagotovo videli le dobro v drugih.
Zato se že danes vprašajmo: Sem dovolj iskren/-a s seboj? Kajti le pristna iskrenost, sprejemanje in ljubezen do sebe nam prinesejoi iskrene, dobre in ljubeče odnose.
Ženske, ko postanemo mame, velikokrat pozabimo na ta 'najpomembnejši odnos' in vso svojo energijo razsipamo otrokom, partnerju, tašči ... Posledica so stalna izčrpanost, slaba volja, nezadovoljstvo, ujetost v 'odrasle stvari' … Ženska, ki to bereš, POSVETI SE KONČNO SEBI. Uživaj trenutek, kjerkoli že si! Zapoj si, zapleši, naredi nekaj za svojo dušo in svoj sijaj prenesi na svoje bližnje. Ti to zmoreš!
Česa nas o odnosu s seboj lahko naučijo otroci?
SPONTANOST: Otroci ne tehtajo pred vsako odločitvijo, ali je prav ali ne – preprosto to naredijo, ker jih tisti trenutek radosti. Zaupajo, da je vsaka njihova odločitev v tistem trenutku najboljša.
ZVESTOBA SEBI (svoji duši): Otroci ne bodo pospravljali, če jim bo trenutno bolj po volji igra.
ISKRENOST: Otroci bodo jasno povedali, kaj jim je všeč, in glasno povedali, če jim kaj ni všeč.
NAVDUŠENOST: Dežne kaplje, igrača, pravljica, sprehod po snegu … otrok vse dejavnosti doživlja z veliko mero navdušenja. Vsak trenutek življenja sprejema kot čudež in je vedno prisoten tukaj in zdaj.
SPREJEMANJE: Otrok vidi različnost ljudi, a jih ne sodi. Vse in vsakogar sprejema tako, kot je. Če mu v trenutku naše mnenje ne ustreza, se bo glasno pritožil. A zato ne bo označil nas za slabe. Ne bo gojil zamere do nas ali do sebe. Isti trenutek odpusti in preide iz joka v smeh. Ne glede na besede in dejanja nas vedno sprejema in nas ima enako rad.
SMEH: Igra in smeh sta tisti glavni lastnosti, ki ju otroci izvajajo pogosto in veliko. Povprečen otrok se zasmeji 400-krat na dan, povprečen odrasel pa štirikrat. Sprostimo se in se prepustimo toku življenja. Nič ni tako resno, da ne bi moglo biti smešno.
Zgornje nauke, ki nam jih nosijo otroci, si velja vzeti za vzor in tako smo na poti do srečnejšega in bolj izpolnjenega življenja, kajti prav te stvari ženske v odnosih pozabljamo. Prehitro nam življenje postane preveč resno in pozabimo nase, na najpomembnejše aktivnosti, ki nas delajo vesele, razigrane, avtentične. Ko na prvo mesto postavimo zadovoljstvo svojega notranjega otroka, takrat naš sijaj veliko bolj pristno in ljubeče obsije tudi našo okolico.
VDVS – VDVT (vidim dobro v sebi – vidim dobro v tebi)
Kristina Dia
Vir slike: Osebni arhiv Mojce Debelak in Blaža Pogačarja
inspiracije