Dialog in skupnost sovpadata, se povezujeta in skupaj soustvarjata družbo in kulturo. Dialog je povezovalno sredstvo, ki združuje in zbližuje posameznike v skupine. Skozi dialog se vzpostavljajo stiki, odnosi in skozenj se vzpostavljajo skupnosti, ki ustvarjajo (enotno) družbo. Z drugimi besedami, družba temelji na skupnostih, ki so osnovane na dialogu in so med seboj dialoško povezane. Ljudje se povezujemo skozi besedo, ki je temelj dialoga. Skozi besedo in dialog se spoznavamo, gradimo odnose in ustvarjamo zaupanje in spoštovanje do sočloveka. Če nimamo možnosti po dialoškem udejstvovanju, skupnosti ne moremo krojiti.
V današnjih dneh je povezovanje in tvorjenje skupnosti sekundarnega pomena. V ospredje je postavljen posameznik, ki večinoma ustvarja zgolj bežne odnose. V ospredju so osebni interesi, osebna sreča in napredovanje. Drugi ljudje pridejo na vrsto sekundarno. Zato je pomanjkanje dialoga. Drugi niso enako pomembni kot mi sami. Za dialog potrebujemo čas in koncentracijo, a ne enega ne druge nimamo. In ker nimamo časa, potrpljenja in koncentracije za drugega in za dialog, v odnosih prihaja do kriz, je pomanjkanje povezanosti in ni soustvarjanja skupnosti.
Še nedolgo nazaj so se ljudje zbirali pod vaško lipo, se pogovarjali o življenju, delu, izkušnjah ali kar tako. Skozi srečanja pod lipo, skozi besedo, so se ljudje spoznavali in povezovali. Gradili so skupnost, ki se je poznala na osebni značajski ravni. Gradili so skupnost, ki je temeljila na zaupanju. Skupnost je bila središče povezovanja. Skupnost je pomenila tudi varnost in domačnost. Človeku je omogočila pripadnost in istovetnost.
Sedaj je v ospredju neodvisen močan hraber in šarmanten individualist, ki vse doseže sam. Individualist je neodvisen, ambiciozen, oportunističen in samozadosten. Stremi za uspehom, ki je definiran v karieri in denarju. Drugi ljudje so postranski, so predmet/pot do uspeha. Egocentrizem v današnji družbi dosega višek. Če človek ni tak individualist kot mu narekuje družba, poglavitno mediji, zapade v stisko, depresijo in se zateka v osamo. Individualist je nadčlovek, ki zmore vse. A vsakdanji človek je oseba, ki ne zmore vsega. Je oseba, ki je velikokrat zgubljena, plašna in nemočna. Je oseba, ki je v odnosu z drugimi. Je oseba, ki brez drugih ne more bivati in preživeti. Človek je dialoško bitje, ki smisel svojega obstoja in uspeha dobi šele v sobivanju in odnosu z drugimi.
Primarna ideja skupnosti je, da se ljudje srečujejo (naključno ali organizirano) in vstopajo v dialog. Ta dialog vključuje tudi drugače misleče, ljudi z drugačnimi interesi. Skupnost je ("zgolj") sobivanje ljudi, ki skozi dialog ustvarjajo skupna mišljenja. Le-ta mišljenja danes poznamo pod besedo modrost, ljudske modrosti. So lepilo-povezovalni element družbe, ki daje trdnost in trajnost. Manj ko je spoznavanja, manj ko je dialoga, manj je možnosti za obstoj skupnosti. Manj je trdnosti in ni povezanosti družbe.
Danes so skupnosti umetne formacije, ki temeljijo na skupnem interesu. Na primer, poznamo verske skupnosti, športne skupnosti (imenovane klubi), kulturne/umetniške skupnosti, okoljevarstvene in prehranske skupnosti (npr. vegansko društvo, ekološko društvo), skupnosti raznih umetnosti in obrti, in tako dalje. V neko skupnost se vključimo zaradi enakih interesov. Skupnosti, ki bi obstajala sama po sebi, danes skoraj ni zaslediti. Verjetno najboljši približek dialoške skupnosti bi danes imenovali medgeneracijsko povezovanje, a to ima spet skupni namen. Tokrat je namen povezovanje raznovrstnih generacij, torej tistih, ki imajo interes po medgeneracijskem druženju.
Skupnost ni množica ljudi, ki se zbirajo zaradi določenih interesov. Skupnost je aktivnost, je dialoško udejstvovanje, je srečevanje in spoznavanje drugih ter sebe. Skupnost pomeni drugačnost in raznolikost. Pomeni mnoštvo misli, doživetij in čutenj. Skupnost pomeni (s)poznavati sočloveka. Pomeni sobivati s sočlovekom, četudi tistim, s katerim se ne strinjamo. Skupnost je strpnost do drugačnost. V skupnosti se srečava jaz in ti, in skozi besedo-dialog vstopiva v odnos. Skozi dialog se spoznavamo in snujemo zaupanje. Skozi dialog gradimo enoto-skupnost, ki nas povezuje in uresničuje našo željo po pripadanju. V skupnosti postanemo del celote, nismo več osamljeni individuumi.
Brez druženja in povezovanja v skupnosti, je človek zmeden in odtujen. Ne razume drugih, in prav tako ne razume sebe. Nasprotno, ko je človek povezovalen in dialoško aktiven v skupnosti, je razumljen, izpopolnjen in srečen. In kadar se ljudje povezujejo v skupnosti, so produktivni, inovativni in napredni. A cilj povezovanja ni določen interes. Pravzaprav ni cilja. Dialoški človek, ki cveti v skupnosti, je napredovalen sam po sebi. Uspeva iz strasti, iz vizije in gona po odkrivanju. Življenje v skupnosti daje človeku celost. Sodelovanje v skupnosti nam je lastno, kajti lastno nam je pripadati, bit del večje celote. Lastno se nam je razvijati s sočlovekom, in razvoj drugega je tudi naš lastni razvoj.
inspiracije