Otroštvo je čas ogromne rasti na veliko področjih: fizične, socialne, čustvene, kognitivne in spolne.
Kakšne spremembe lahko ustvarimo na Zemlji, če nehamo obsojati generacije otrok za to, kar so?
Številni tako imenovani strokovnjaki, bodisi akademiki ali znanstveniki, člani družine, učitelji ali popolni neznanci največkrat mislijo, da samo zato, ker so otroci mladi, ne vedo prav veliko. Veliko jih verjame, da jih morajo naučiti, kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj in kako morajo biti in početi. Ti strokovnjaki imajo običajno ustaljena stališča o tem, kaj naj bi bil normalen razvoj in kaj ne. Svoji definiciji normalnega dodeljujejo velik pomen; 'TO je TO' je njihov način gledanja na svet.
Koliko od vas je od strokovnjakov slišalo, kaj je 'normalno' in 'primerno' ter kaj ni?
Težava pri definiranju 'normalnega' je, da kakršnakoli že ta definicija je, postane zaključek, kopica standardov. S standardi pa je veliko omejitev. Ne puščajo prostora za različnost. Določajo, ali so neka obnašanja in načini bivanja sprejemljivi ali problematični.
Otroci, ki jih za nekaj označimo, so največkrat stigmatizirani s temi pečati.
Tem otrokom pogosto predpisujejo zdravila kot poskus, da bi jih stlačili v predpisano normo. “Petletniki potrebujejo 10 ur spanja vsako noč.” Kaj pa, če vaš otrok tega ne potrebuje? “Mora se naučiti, kako se osredotočiti in zbrati; Ni znala pokazati postopka, zagotovo je goljufala; Kar je napisal, je preveč popolno, zagotovo je od kod prepisal ...” Kaj, če nič od tega ni res?
Kaj, če so otroci, vključno z dojenčki, nepredstavljivo zavestni in vedo veliko več, kot jim pripisujemo?
Kaj, če obstaja drugačen način gledanja na vse to? Kaj, če so otroci neverjetno zavestni, in tudi če na nekaterih področjih niso tako razvojno izurjeni kot odrasli, kaj, če v resnici vedo veliko več, kot jim priznamo?
Ali bi lahko gledali na razvoj otroka kot na serijo sprememb, ki jih ta doživlja, ne da bi temu dajali prevelik pomen? Kaj, ko bi namesto ustvarjanja odgovorov in načrtov kreirali kulturo vprašanja in povabili otroke, da se dotaknejo tega, kar sami vedo o sebi in o tem, kar deluje zanje v njihovem življenju?
Naj gre za domačo nalogo ali za to, kako se spoprijateljiti, ali za jutranje vstajanje iz postelje, kaj bodo ali česa ne bodo jedli; kaj, če bi jih spodbudili, da sami izbirajo zase? Kaj, če vi niste odgovorni za njihove izbire?
Ste radovedni glede svojega otroka? Kakšne spremembe bi lahko naredili na Zemlji, da bi imeli generacije otrok, ki niso obsojani za to, kar so?
Kaj, če bi bile prihodnje generacije vzgojene v to, kar resnično so, da zaupajo sebi, da vedo, kar vedo, in da kreirajo daleč onkraj svojih najbolj divjih zamisli?
Kakšna pustolovščina!
inspiracije