Bivanje tukaj – v tem prostoru, v tem času in v tej podobi nam je dano z namenom. To ni namen odločitve, temveč namen, poklon višjega stvarstva. Je izbira, odločitev in namen. Izbira in odločitev sta tako v naši fizični domeni, saj lahko povsem sami izbiramo in na koncu izberemo, kako in kam bomo peljali našo zgodbo življenja, da bi dosegli cilj in se tako povsem upodobili in uresničili, mi sami.
Namen pa je tisti majhen biser, ki ga prejmemo in pričnemo negovati ter uresničevati že pred rojstvom v fizičen svet, ko se združimo z našo fizično stvarnostjo. Tako nismo več le energija iz središča Kozmosa. Smo človek, ki je prejel priložnost uresničiti se.
Vse, kar obstaja, je le energija. Energija zraka, vode, zemlje in ognja, ki skupaj tvorijo celoto bivanja in ustvarjanja, čemur z eno besedo pravimo narava. Tako je bitje energija tistega, kar je bilo, je v tem trenutku in še bo. In človek, kot »fizis«, je le materija, ki nam je dana, da lahko sobivamo, da smo tako resnični.
Da, obstajamo! Zavedanje o tem, da obstajamo, nam dajejo izkušnje, skušnjave in naloge, ki nam v veliki meri otežujejo pot do tja, kamor smo se namenili, da bi uresničili svoj namen. Obstoj nas kot osebe, v tej podobi in na točno določenem kraju, kot tudi v tem času, nam že sam po sebi, podarja modrost uresničitve.
Da bi se uresničili, imamo vse pred očmi in na dosegu rok, saj ima prav vse v naši zgodbi življenja, točno določen namen. Na nas je le izbira prave odločitve. Vsaka odločitev, glede na dano situacijo, v kateri se nam ponuja, je za nas v tistem trenutku pravilna, četudi čas potem pokaže ravno nasprotno podobo od pričakovane. Ravno te odločitve, ob katerih se spotikamo, padamo, se uresničujemo in znova pobiramo, so naše zorenje, tako v naši duhovni podobi kot tudi v odkrivanju našega namena v tu zemeljski zgodbi življenja.
Naš obstoj, tukaj v tem prostoru, času in na točno določenem mestu ima velik in neprecenljiv pomen, za naš tako osebnostni kot dudi duhovni razvoj in napredek. Od nas samih je torej odvisno ali bomo pred izkušnjo klonili ali bomo iz vrtinca nesoglasij izšli bogatejši in modrejši.
Depresija. Vsi jo pojmujejo 'bolezen sodobnega sveta'. Dobiš antidepresive, morda si upravičen do obiska psihologa in tukaj je primer zaključen. Nihče pa ne pomisli, da gre pri stanju, ki ga tako obširno pojmujemo depresija, za trenje dveh ključnih segmentov našega obstoja v tem prostoru in času. Gre namreč za neravnovesje med iskanjem osebnega namena in tem, kar od nas pričakuje okolica.
Floskula, maska sodobne družbe je slikarstvo, beg pred realno podobo nas samih, le da bi bili uspešni in cenjeni v družbi. Vendar tukaj nimam v mislih baročnih slikarjev. Tukaj imam v mislih sodobne slikarje, slikarje odnosov. Slikarje, ki s svojo karizmatičnostjo slikajo osebnosti posameznikov, jih uokvirijo in kakor trofejo postavijo na mentalni ogled širši množici posameznikov. Toda bomo tako resnično našli svoj namen in dokončno izoblikovali tisti majhen biser, ki smo ga prejeli in ga moramo skrbno negovati? Zagotovo ne, ne povsem, saj s takim načinom dosežemo osebnostni zastoj, ne pa napredka.
Ko se tako znajdemo v vrtincu tisočerih pričakovanj in tihih čustveno-moralnih manipulacij posameznikov, se ne da bi se tega zavedali, znajdemo na robu osebnostnega razkola in prepada. To, kar živimo, enostavno nismo več mi, smo energijsko, moralno, čustveno in telesno razvrednotena materija, ki je enostavno na prodaj in na voljo vsem, ki so trenutno prisotni v njegovi bližini. Le-ta pa za voljo okolice postavi zgodbo svojega življenja postavi na dražbo. A naposled, je edini kupec le on sam.
Čeprav so zgodbo omenjenega posameznika vrsto let kreirali in živeli drugi, se vsakdo izmed nas, na robu prepada, znajde povsem sam in brez nikogar od njih, teh slikarjev odnosov – namišljenih sopotnikov, ki bi nam podali roko in nam pomagali dvigniti se nazaj na pobočje.
V tem navalu čustev in razmišljanj, največkrat pozabimo in izničimo dejstvo, da smo nekoč, nekje, v neki nam nepoznani dimenziji že obstajali. Če ne bi, nas tudi tukaj ne bi bilo, saj ne bi imeli popotnice za tukajšnje bivanje. Pozabimo, da nekje obstaja nekdo, ki je našim staršem prišepnil naše ime.
Angel Varuh je s svojo vojsko angelov vedno ob nas, je naš nesebičen popotnik skozi tukajšnje življenje. On pozna naš namen, nas z angeli tudi vodi do novih in novih priložnosti. Kako pa bomo to modrost uvideli in uporabili, da bi pričeli uresničevati svoj namen, je odvisno od nas samih.
Vse nam je torej dano, mi si moramo le dovoliti sprejeti, se ozreti vase, kajti tam bomo zagotovo našli tisti pravi odgovor, ki ga potrebujemo v danem trenutku.
inspiracije