Odprimo srce dialogu

Matej in Luka hodita skozi center Ljubljane, ko nenadoma kolesar oplazi Luka in mu zbije nahrbtnik z rame na tla. Kolesar se ne ustavi, še ozre se ne nazaj. Luka v šoku in jezi pobere nahrbtnik in se zadere za kolesarjem: »Kreten čefurski!« Matej je najprej zbegan, ker ne ve, kaj točno se je zgodilo, nato pa popolnoma zaprepaden nad Lukovo reakcijo. Matej vpraša Luka, ali je v redu in ali je nahrbtnik cel, na kar mu reče: »Se ti ne zdi, da je tvoja opazka prenagljena?« Luka besen pogleda Mateja in mu reče: »Si videl kretena? Najprej mi zbije nahrbtnik na tla in se ne ustavi, kaj šele opraviči. Kakšen čefur!« Matej je povsem zmeden. Ni mu jasno, kdo je prijatelj, ki stoji pred njim in uporablja tako besedišče povsem smrtno resno. Ne ve, kako naj se odzove na Lukove besede, zato nerodno reče: »Mislim, da pretiravaš z izražanjem in res ne razumem, zakaj kolesarja zmerjaš s čefurjem. Da je kreten, še razumem, zakaj čefur, mi pa ni jasno.« Luka je bil že tako besen na kolesarja, zdaj pa mu je začel rahljati živce še Matej. Ni razumel, zakaj zdaj napada njega in se vsaja zaradi neprimernega izražanja. Ker ni imel potrpljenja, mu je zabrusil: »Kaj braniš tistega kretena? Čigav prijatelj si? A zdaj se bom pa s tabo kregal?« Matej pogovora ni želel več nadaljevati. Bil je prizadet. Prizadet zaradi besed, ki mu jih je izrekel Luka, in zato ker je spoznal, da ga sploh ne pozna.

Sovražni govor, nestrpnost, žaljenje, jeza in nespoštovanje sogovornika niso zgolj resen problem družbe. So ovira, s katero se srečujemo v odnosih. Nervoza, prepričevanje, brezbrižnost in nespoštovanje sogovornika so stalnica sodobnih pogovorov. Drug drugega ne slišimo, prostora za drugačna mnenja skoraj ni. Smo individualisti, pardon, egocentriki, vsak s svojo resnico. Govorimo drug mimo drugega. Drugi, v njihovi polnosti, nas malokdaj zanimajo.

V iskanju dialoga

Veliko se govori o tem, da dialoga ni, da ga potrebujemo in da družba kriči po njem. Vendar bolj malo kriči po spraševanju, kaj dialog sploh je. Še manj, kako do njega priti. Malo je dostopnih informacij, kaj pomeni dialog. Dialog ni drugo ime za pogovor. Dialog je veščina. Dialog je metoda. Dialoga se moramo učiti. Dialog ni nekaj, kar pride samo po sebi. Dialog je delo, je predanost in je dajanje sebe.

Kaj ni dialog?

Dialog vsekakor ni orodje za dogovor. Tudi ni orodje za iskanje rešitev. In ni orodje za iskanje ter doseganje kompromisov. Dialog ni mesto prepričevanja. V dialogu ni cilj spreminjati sogovornika. In tudi ni cilj spreminjati sebe. Če pride do spremembe, prav. Če ne, ni nič narobe. Ni cona udobja, večinoma je kresanje mnenj. Dialog ni enak pogovoru, vsakovrstnemu klepetu. Niti ni sinonim za komunikacijo.

Kaj je dialog?

Dialog je dovršena oblika pogovora. Je pogovor o življenju. Je deljenje lastnih izkušenj, mnenj in resnic. Je prostor različnosti, različnih doživljanj in spoznanj. Pravzaprav je dialog mnoštvo drugačnosti. Ko govorimo o dialogu, govorimo o načinu življenja. Načinu komuniciranja in snovanja odnosov. Govorimo o živem dialogu; pogovoru, ki išče globino sočloveka in pripelje na površje lastno globokost. V dialogu ne spoznavamo samo sogovornika. Prek njega spoznavamo sebe. Skozi bogastvo in unikatnost sočloveka odkrivamo sebe.

Kako naprej? Zgodba o Mateju in Luki

Dogodek in interakcija, ki sta jo doživela Matej in Luka, je enkratna priložnost za vzpostavitev pravega dialoga. Za začetek se morata oba čustveno pomiriti in premisliti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Čustveno se morata oddaljiti od situacije in o njej racionalno razmisliti, kaj se je zgodilo, zakaj se je pojavila določena reakcija, kakšen bi bil pravi odziv oz. kakšen odziv sta si želela in kako naj od tu nadaljujeta prijateljstvo. Če si oba želita ohraniti prijateljstvo, je zdaj trenutek, da si namenita čas in prostor za dialog. To pomeni, da drug drugemu omogočita priložnost, da besedno utemeljita, kako sta zaznala situacijo, kaj ju je zmotilo, kaj sta spoznala in tudi kaj je vse to pomenilo zanju oz. za njun odnos. Živ dialog jima omogoči, da raziščeta tudi, kdo sta kot prijatelja, kaj si pod tem odnosom predstavljata, kakšna so njuna pričakovanja in kako doživljata drug drugega. Za iskren besedni pogovor potrebujeta pogum. Pogum je ključen zato, ker biti v dialogu pomeni odpreti se, odkriti, deliti in biti resničen pred sogovornikom. Živ dialog tako Mateja in Luko vabi v odkrit, jasen besedni pogovor, v katerem imata možnost raziskati in utemeljiti vsa svoja razmišljanja, ne le glede situacije, ampak predvsem glede njunega prijateljskega odnosa.

V iskanju dialoga

Dialog je resnično najvišja oblika pogovora, v katerem je predmet pogovora življenje. V ospredju je posameznikov značaj, ki se srečuje z drugimi in z njimi vstopa v odnose. Ta posameznik je govorno bitje, ki vstopa v odnose z besedo. Človek je dialoško bitje, ki se skozi besedo razodeva in oblikuje. A človek ni zgolj dajalec, je tudi prejemnik. Tako z drugimi odkriva življenje, poglablja odnose in postaja eno. Zgolj v živem dialogu je človek s sočlovekom resnično spoznan in povezan, zato ne iščimo dialoga. Raje odprimo srce dialogu. Zberimo pogum in vstopimo vanj. Dovolimo si biti pristni in edinstveni ter povabimo sočloveka v odkrivanje tako svoje kot njegove drugačnosti in lepote.