Nekoč smo Angeli srečali popotnika, ki se je podal na najdaljšo pot v vsem obstoju. Hodil je po trnovi stezi, ostre kaplje dežja so ga bičale nravnost v obraz. Bil je premočen in mraz se je zajedal naravnost v kosti. Angeli smo ga v temni noči, polni strašnih podob, vprašali: "Kam si se namenil popotnik?" misleč, da mogoče išče le toplo zavetje, skodelico vročega čaja in ležišče, kjer si bo odpočil razbrazdane noge.
Popotnik odgovarja: "Če ste resnični Angeli, potem me peljite v kraj, za katerega sem slišal pri nekih ljudeh. To je kraj, kjer ni bolečine in trpljenja. Kraj, kjer si telo odpočije, si nabere novih moči in napolni svoje prostore, zunaj kot znotraj. Slišal sem govoriti ljudi, da so našli Gospodovo bivališče, globoko v tišini, kjer ni drugega kot le ravno obzorje in sij ravno vzhajajočega sonca. Če ste pravi Angeli, peljite me tja, takšen kraj iščem."
Angeli smo osuplo za trenutek onemeli: "Dragi popotnik, kakor dvomiš v našo podobo, še bolj dvomiš v svojo. Redki so tisti srečniki, ki jih naravnost ogovorimo. Nekateri bi zato dali vse svoje bogastvo, ti pa bogastvo iščeš tam kjer ga ni.
Kraj , ki ga iščeš in o katerem si slišal toliko lepih besed, je polje v tvojem srcu. Podal si se na najdaljšo pot v vsem obstoju, pot, ki nima cilja, podal si se na pot okoli sebe.
Kraj, ki ga iščeš je prav v sredini tvojega srca. Tam je jezero posebne snovi, ki je nikjer drugje ne najdeš. To je eliksir večne ljubezni. Ta nahrani tvoje telo, duh in srce. Z njim najdeš sijoč prostran prostor ravno vzhajajočega sonca in le zase, če se spustiš dovolj globoko vanj, ga najdeš tudi v drugih ljudeh. Potem veš, da si našel gospodovo bivališče."
inspiracije