Ste se že spraševali, kaj je svoboda? Kaj nas omejuje pri doživljanju popolne svobode? Ali obstaja popolna svoboda? Ali je svoboda relativna? Ali lahko svobodo delimo na telesno, duševno, duhovno …? Ste že slišali tisto o svobodnem zaporniku in tisto o ujetniku lastnih misli? Ali je potemtakem svoboda stvar lastnega prepričanja? Kdo omejuje mojo svobodo? Jaz sam ali nekdo, nekaj zunaj mene?
Individualna svoboda
Mogoče je lažja pot do spoznanja pojma svobode, če pomislimo na to, kaj svoboda ni oziroma ko ta manjka. V prvi vrsti sem lahko telesno svoboden, a hkrati ujetnik lastnih misli. Lahko pa mi je telesno odvzeta svoboda in sem duševno osvobojen. Ali še bolj kompleksno pomanjkanje svobode, zajeto v citatu: »Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni.« (Johann Wolfgang von Goethe)
Svoboda pa je lahko tudi časovno omejena. Smo namreč lahko tudi začasni ujetniki življenjskih situacij (odnosi, služba …), in ko se odločimo ali ko smo primorani izstopiti iz odnosa ali službe, ki nas je omejevala, občutimo neizmerno svobodo. Kar naenkrat pred nami stoji nešteto novih možnosti, o katerih se svobodno odločamo.
Ko je svoboda osebna, je povezana predvsem z osebnimi odločitvami, ki jih v življenju sprejemamo. Ali lahko postavimo osebno svobodo v področje življenjskega smisla in volje do življenja? Ker čutim, da ima moje življenje smisel, se počutim svobodnega ne glede na situacijo in odnos, v katerem trenutno sem. Je potemtakem svoboda tudi samoizpolnitev in je samozadostna?
Svoboda in dialog v odnosu
Na svetu nihče ne biva vedno sam, zato se sprašujem: »Kako združiti svobodo drugega z mojo svobodo?« V odnosu med partnerji velikokrat trčimo ob drugačen pogled na pojem svobode. Številni se sprašujemo, kako ohranjati individualno svobodo ter se hkrati predati odnosu, ki bo trajen in neomejevalen. V odnosu se moramo predvsem zavedati in spoštovati drugo osebo v vsej njeni drugačnosti. Vsak posameznik v zdravem odnosu hkrati nosi tudi osebno odgovornost do drugega. Odgovornost do drugega se kaže v tem, da smo do njega iskreni in ubesedimo svoja čutenja.
Prej ali slej brez pogovora ne gre. Da je pogovor temelj za ohranjanje uspešnega odnosa, je bilo slišati že neštetokrat. Žal pa so včasih čustva premočna in takrat nas preplavita jeza in obup nad partnerjem. Jasno je, da v navalu čustev nismo pripravljeni za dialog. Za dialog morata biti pripravljena oba. Čas za partnerski dialoški pogovor naj bo, ko se čustva ohladijo oziroma ko lahko čustva razumsko nadzorujemo. Dialog med partnerjema naj vsebuje predvsem svobodo v smislu, da ima vsak pravico izraziti svoje mnenje in čustva ter da ga drugi medtem aktivno posluša, je prisoten.
V dialogu ohranjamo osebno svobodo in smo hkrati del polnega odnosa. Svoboda v dialogu ohranja posameznikovo svobodo izražanja in sočasno upošteva drugega, ga s tem ne omejuje, ga spoštuje in sprejema brez predsodkov.
Naj resnična ljubezen ne omejuje, ampak osvobaja!
Če je oko svobodno, lahko človek vidi. Če je srce svobodno, lahko človek ljubi. (Anthony de Mello)
inspiracije