Z osebno rastjo se ukvarjam že skoraj tri desetletja. Ugotovil sem, da na poti vsakega človeka pride trenutek (včasih je takih trenutkov več), ki je ključen in v katerem mora sprejeti svojo šibkost. Gre za to, da na poti osebne rasti delamo na sebi in se spreminjamo. Nato pa naletimo na področje, kjer je sprememba zelo boleča, povezana z našimi globokimi prepričanji, ki nam sicer ne služijo; skratka naletimo na oviro, ki se nam zdi nepremagljiva. V takšnih trenutkih je zelo pomembno, da ostanemo ponižni in, še posebej priporočljivo, da imamo ob sebi nekoga, ki je že šel skozi take stvari.
Kaj se takrat dogaja? Ko pridemo do take situacije in ne moremo čeznjo, ego (naš notranji 'varuh') udari nazaj: "To pa je brez veze, kdo pa to dela, kako pa to veš, kdo pa je že to naredil, to pa ni pomembno!"
Zakaj to delim z vami? Zato ker se boste znašli v takšni situaciji! Ego je naš notranji varuh, ki nam pomaga, da varno hodimo po poti svojega življenja. Zgrajen je iz prepričanj in naših izkušenj. Njegova naloga je, da nas obvaruje pred neznanim, novim in nepreizkušenim. Da nas obvaruje pred tem, kar se njemu zdi nevarno. In ko govorimo o osebni rasti, je vse, kar delamo na novo in postajamo na novo, za naš ego nevarnost in neznano področje.
Ste že slišali koga govoriti: "Denar je brez veze." Denar je brez veze in ima v resnici veliko vezo. Vendar takšne stvari govorijo ljudje, ki 'delajo' na sebi in niso našli poti do denarja in potem začnejo opravičevati svojo šibkost. Naslednji korak ega je, da potem vse druge, ki pa to delajo, označi za čudake in po možnosti barabe, nepoštene in tako naprej.
'Vrlina opravičevanja' se začne že zelo zgodaj. Že v osnovni šoli se nekateri učijo raje kot drugi. In potem jih označimo za čudake in piflarje. Kasneje kdorkoli najde pot do denarja, ga je zagotovo prigoljufal (seveda so tudi takšni, vendar nas, raziskovalce življenja, takšni ljudje ne zanimajo) …
Vsak človek ima svoje šibkosti. Težava je v tem, da so nam vse življenje govorili, da smo zaradi svoje šibkosti slabi. In zato smo jih začeli prikrivati in zato smo jih začeli braniti. Nekomu nekaj izpostaviš in potem slišiš: "Kaj pa ti veš, kdo pa si ti, da lahko to govoriš."
Resnica nas včasih zaboli in zapeče. Sprejeti moramo, da je življenje čudovita šola in da smo tukaj zato, da se učimo. Da se učimo in izkušamo. In če nečesa ne znamo ali nekaj počnemo narobe, nikakor ne pomeni, da smo mi osebno slabi in manj vredni. Pomeni samo, da nimamo znanja in nimamo takšne izkušnje. Jaz in moja izkušnja, jaz in moje znanje ali neznanje ni isto, čeprav smo v življenju (in še vedno preveč) poslušali prav to.
"Slab si, ker tega ne znaš ali ne veš. Nisi dober, ker si naredil to in to." To je popolnoma napačno! Jaz sem super, jaz sem rezultat ljubezni in fantastičen otrok, res pa je, da na veliko področjih nimam znanja in delam napake. Svoje napake sprejmem in se učim. Vsak dan. Saj veste, kot pravijo: "Motiti se je človeško!" Seveda pa ta mantra ne sme postati naš izgovor, ki ga ves čas ponavljamo in se nič ne učimo. Če naredimo napako enkrat, je to pač del naše šole. Če iste napake ves čas ponavljamo, pa pomeni, da svoje osebne rasti ne jemljemo resno.
Torej naslednjič, ko naletiš na nekaj, kar prizadene tvoj ego, ali ko nekdo izpostavi tvojo šibkost (seveda nam je jasno, da mora biti ta izpostavitev dobronamerna, in ne del nekega obtoževanja in argumentiranega prepiranja, ampak kot del dobronamerne podpore na poti osebne rasti) in si že na tem, da odreagiraš in se začneš braniti, se ustavi za sekundo in pomisli, da ni nobene potrebe, da se braniš. Si čudovito bitje, ki mu pripadata sreča in ljubezen. In si super! Nekaterih stvari pa pač še ne znaš, ne razumeš in nimaš izkušenj. In potem lahko to mirno, brez občutka krivde priznaš, sprejmeš in prosiš za pomoč.
Spomni se samo časov, ko še ni bilo pametnih telefonov in različnih garminov in si se izgubil med iskanjem naslova. Zadeva je zelo preprosta. Iskreno in ponižno stopiš do najbližjega človeka in rečeš: "Oprostite, sem nov v teh krajih in se ne znajdem. Mi lahko pomagate?"
Je kdo na tem svetu, ki vam bo odrekel pomoč, če imate takšno pozicijo? Se vam bo kdo posmehoval? Ne verjamem!
In če nekdo stopi do vas, ko ste izgubljeni, iščete neki naslov in vas vpraša, ali vam lahko pomaga, vi pa udarite nazaj: "Brigaj se zase, to se tebe ne tiče …" Halo!!! Tukaj so nam stvari jasne, ko pa gre za našo osebno rast, se ne znajdemo. Seveda nam je jasno, da tudi oseba, ki nam želi pomagati, ne sme priti do nas na način: "Hej, ti, izgubljenec, pojma nimaš, daj, da ti jaz malo razsvetlim življenje … (in še malo resničnega heca – doda zraven) Sem ti že tisočkrat povedal/-a, da …”, kot se dogaja v naših partnerstvih.
In tukaj seveda pridemo do druge težave. Vsi poznamo resnico. In resnico moramo dostaviti drugemu človeku kot resnico, brez svojih dodatkov. Ko rečemo: "Poglej, resnica je to in to", je to samo to, in pika. Brez dodatkov, kolikokrat si že ti, veličastni/-a, tej osebi to povedal/-a in ta osel tega še vedno ni razumel.
Resnica nas osvobaja. Resnica je čudovita. Resnico moramo znati podajati in resnico moramo znati sprejemati. In naše šibkosti niso nič drugega kot vmesni koraki na poti do našega veličastnega cilja. Ko to sprejmemo in objamemo, smo stopili na avtocesto svojega razvoja. Nič nas ne more ustaviti.
Življenje je čudovito, ko imamo mi čudovit pogled na življenje. Čudovit pa postaja dan za dnem, korak za korakom. Vztrajno in potrpežljivo. Bodite čudoviti. :)
inspiracije