Zdaj, ko imam vašo pozornost, prebujanju raje recimo spominjanje, kdo v resnici smo. Spominjanje zato, ker je naš duh vedno bil in bo prebujen. Ni zaspal, umrl, izginil, zato ni treba, da se vrne, prebudi ali oživi, saj ni nekje stran, ampak je le prekrit z našimi prepričanji, utvarami. Vse, kar moramo narediti, je le spustiti vse, kar poznamo, podvomiti o tem in se spomniti. Lahko reči, veliko težje narediti. Ali pa tudi ne.
Spominjanje, kdo v resnici si, je proces, ki nas mede in muči, zanj so značilni vzponi in padci – je kot vlakec smrti. Ja, tudi slabo nam postane velikokrat, včasih celo bruhamo. Spet drugič smo navdušeni nad seboj in svojimi spoznanji, v naslednjem trenutku sodimo tiste, ki sveta ne dojemajo kakor mi, nato sodimo sebe, ker sodimo druge … Razburljiva in naporna vožnja, bi se strinjali?
Ampak kaj naj naredimo, ko nas pograbi ta vlak? Lahko skočimo z njega, lahko kričimo vso pot, lahko bruhamo, jočemo, se veselimo, smo ponosni, lahko pa se le prepustimo. Ampak prepustimo z zavedanjem in se opazujemo.
Veliko ljudem se med tem procesom dogajajo naslednje stvari, občutki. Se tudi ti najdeš v njih?
Spoznavanje lažnih nalepk
Neverjetno je, koliko nalepk posamezniki naberemo skozi leta. Vendar je to pri sebi na začetku težko prepoznati. To lažje vidimo pri drugih. Samo poglejte, koliko nalepk dodeljujemo drugim, kako jih samodejno popredalčkamo. Bodite en dan pozorni in zgrozili se boste. Saj ste že to opazili, kajne? In najverjetneje vam gredo na živce … Spustite to in opazujte, predvsem sebe.
Močno čutenje
To je simptom, ki zelo mede. Številni pomislijo, da se jim meša ali da postajajo depresivni ali bipolarni. Začnemo čutiti vse okoli nas, naše čustvene zaznave se razširijo. Čutimo nepojasnjeno povezanost z ljudmi, naravo … vse se poveča, postane intenzivnejše. Niha, predvsem na začetku, ko se ukvarjamo še s strahom, da to pomeni, da bomo izgubili sebe (če si ne sledimo) ali svoje bližnje (če si preveč sledimo).
Pojavi se občutek, da nikamor ne spadaš, a hkrati pripadaš vsemu. Zdi se ti, da si razcepljen med dvema svetovoma. Svet začenjamo videti skozi druge oči, zato se nam ne zdi več pomembno to, kar se nam je zdelo prej. To se lahko zgodi nenadno ali postopoma. Ne spremeni se vse, le en del. Ampak je dovolj, da se spremenimo. To nas lahko prestraši, saj pomislimo, da izgubljamo sebe. Bližnji nas začnejo spraševati, kaj se je zgodilo z nami ...
Izguba empatije – sem grozen človek?
Se vam zdi, da postajate slaba oseba, da ste robot brez čustev ali imate Aspergerjev sindrom?
Zakaj to mislite? Ker vam bližnji ob vaših reakcijah rečejo, da ste pozabili nanje? Da ste kruti in brezsrčni? Pa mislite, da ste res, če ne reagirate tako, kakor so navajeni, na način, kakršnega pričakujejo? Zgodilo se je pač, da ste začeli gledati na to drugače. Da ste razvili sočutje namesto empatije.
Verjemite, deležni boste veliko neodobravanja, dokler se ljudje ne navadijo. Živimo namreč v svetu, kjer se pričakuje, da nam bo hudo, da se nam bo človek smilil, v svetu, ki je navajen, da lovimo zanj. Ampak tako mi nikoli ne bomo resnično mi in nikoli ne bomo resnični do drugih. Saj veste, kako pravijo: Ko je človek lačen, mu lahko ulovimo ribo, jo spečemo in ga nahranimo. Tako ga bomo nasitili. Lahko pa ga naučimo loviti in vedno bo sit.
Zato povejte, kar si mislite. Dovolite si čutiti to, kar čutite. In predvsem si dovoliti zavrniti to, česar si ne želite.
Izguba smisla
Velikokrat se zgodi, da izgubimo smer. Ne moremo namreč več početi tega, kar smo počeli, hkrati pa ne vemo, kaj bi počeli v prihodnje.
Če smem citirati Jezusa: »Najprej najdi sebe v kraljestvu nebes, nato boš lahko v službi drugih.«
In predvsem sprejmi se, sledi temu, kar ti življenje ponuja, in ne sodi.
'Small talk' postane kar nekaj
Primer: Ko te nekdo vpraša, kako si, in veš, da ga to ne zanima ... ali pa, kako gredo stvari …
Torej, kako si pomagati v teh situacijah? Prevzemi nadzor v pogovoru; govori o stvareh, ki te zanimajo, ki jih želiš deliti. Sogovorec bo ali sprejel pogovor in te bolje spoznal ali pa pobral šila in kopita. V vsakem primeru nekaj pridobiš, kajne? Veliko bolje kakor priti domov in se pritoževati, da je bilo 'kar nekaj' in da se z ljudmi ne da pogovarjati …
Religija je 'out', ampak svete knjige so 'top shit'!
Religija, kot je predstavljena, v svetu izgubi svoj pomen. Ampak svete knjige te pa pritegnejo, kajne? V tem ni nič sramotnega. Biblija, Koran, Vede (lahko bi popisali več strani z naštevanjem) skrivajo veliko modrosti in uvide ter poti do sebe. Berite jih s ponosom!
Torej, ste se našli v čem?
inspiracije