Ženska je vse to. Vsaka izmed nas nosi v sebi nežnost, toplino, milino, ljubezen in sočutje že od dneva, ko smo se rodile. Odvisno od tega, v kakšni družini smo nato odraščale, se je naša narava razvijala in cvetela oziroma se ni. Deklica namreč opazuje svojo mamo in se od nje uči, kakšna je ženska in kako se vede v odnosu do moškega. Je mama razumevajoča, potrpežljiva in ljubeča do svojega moža, dekličinega očeta, ali je nepotrpežljiva, jezna, sovražna in obsojajoča.
To, kar se naučimo o sebi kot ženski, nosimo potem s seboj vse svoje življenje in na podlagi tega vzpostavljamo odnose s partnerjem, prijatelji, sodelavci ... Če so bili temelji v družini zdravi in smo dobile dobro popotnico za svoje življenje kot ženska, bomo tudi same ustvarile zdrave odnose in živele svojo žensko naravo ter tako čutile notranjo izpopolnjenost, zadovoljstvo s seboj in svojim življenjem. V nasprotnem primeru pa se bomo slej ko prej znašle na točki, ko bomo začutile, kako nas vse utesnjuje, čutile bomo nemir v sebi, nezadovoljne bomo v partnerstvu ali pa ne bomo zmožne dolgoročno ohraniti odnosa.
Ko se znajdemo na točki, ko čutimo, da smo nesrečne, nezadovoljne, izgubljene in resnično ne vemo, kako naprej, je čas, da ponovno stopimo v stik s seboj, s svojo žensko naravo in razvijemo odnos do sebe, ki smo ga kot majhne deklice imele. Odnos do sebe je ključ, ki odpira vrata našega srca. Tam pa tiho čakajo nežnost, toplina, milina, ljubezen in sočutje, da jih ponovno obudimo in zaživimo.
Najprej naj te lastnosti zaživijo v odnosu do sebe, in sicer tako, da:
- se začnemo sprejemati takšne, kot smo (tudi žalostne, jezne, nemočne, ne le nasmejane in vesele),
- poskušamo razumeti, zakaj smo žalostne, jezne in nemočne, in si dovolimo ta čustva tudi izraziti (se zjokamo, spihamo jezo s kakšno športno dejavnostjo itd.),
- se potolažimo, se objamemo, si rečemo, da bo vse v redu, in si tako izkažemo ljubezen,
- ne tlačimo svojih občutkov – čustva so namreč naš odziv na dogajanje okoli nas,
- si pri odločitvah vzamemo čas, da se začutimo – kaj resnično potrebujemo in kaj je v skladu z nami, z našimi vrednotami, z našim življenjem.
S takšnim odnosom do sebe se razvijajo samovrednotenje, samozaupanje, samospoštovanje in samozavest, lastnosti, ki jih potrebujemo za srečno in kakovostno življenje, za zdrave in kakovostne odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Razvija se naša notranja moč, ki jo sestavljajo vztrajnost, potrpežljivost in notranji mir.
Pa ne le to – ko uresničujemo svojo pravo naravo, raste občutek zadovoljstva, tako s seboj kot tudi z življenjem. Ko živiš to, kar si v resnici, ti ni treba več igrati, da si nekdo drug, preprosto si to, kar si.
Drage ženske, zbudite spečo Trnuljčico v sebi, dovolite ji, da zaživi in se razcveti v vsej svoji nežnosti, toplini, milini, ljubezni in sočutju. Zacvetele boste ve, zacvetelo bo vaše življenje!
inspiracije