Že nekaj časa opazujem otroke in njihove starše, premišljujem in se sprašujem, kam vse vodi današnji čas, ki je tako zelo drugačen od časa, v katerem smo živeli in odraščali mi. Pa to ni tako zelo daleč nazaj, približno 30 do 40 let. Pobrskajte po spominu, kaj ste počeli v svoji otroški dobi. Ste se ves čas ukvarjali s telefoni, so vas starši ves čas izpostavljali in primerjali z drugimi, so vas že pred vstopom v šolo učili abecedo, da so se lahko dokazili, da ste boljši in pametnejši od drugih otrok? Ne, niso, niso nadzirali časa niti vas, ampak so se prepustili toku časa in vam dali svobodo, da ste se razvijali po svoje, hkrati pa so vam po svojih najboljših močeh dali vse, kar ste potrebovali za duhovno, miselno in telesno zaščito.
V današnjem času, ki je zaznamovan z napredkom tehnologije, kopičenjem materialnih dobrin in primerjanjem z drugimi, izgubljamo občutek, kaj so v resnici naše potrebe in želje, predvsem pa na to pozabljamo oziroma se ne obračamo na potrebe in želja svojih otrok. Mislimo si, da vemo, kaj je za naše otroke najbolje, živimo s tempom današnjega časa in niti pomislimo ne, da bi stopili korak nazaj, globoko vdihnili in prisluhnili svojim občutkom in občutkom otrok. Učimo jih, da se ozirajo na zunanji vidik osebnosti, na notranjost pa pozabljajo, nato pa se čudimo, zakaj na lepem zbolijo, in nas je strah bolezni, naravnih katastrof, kriminala in podobno.
Vedno več je razvajenih otrok, pa ne po lastni krivdi, saj jim starši nalagamo vedno manj obveznosti, ki jih prevzemamo nase, se izčrpavamo za 'dobro otrok', nato pa se sprašujemo, zakaj jim v življenju spodleti, zakaj so odvisni od nas, bojazljivi, s slabo samopodobo, zakaj moč izkazujejo na napačen način, a hkrati jim pod nos vržemo, da nam niso za nič hvaležni? Le zakaj? Ker jih krojimo po svojih merilih, naj bi nam bili hvaležni? Ker jih ne poslušamo in mislimo, da morajo blesteti prav na vseh področjih, ker je tako najboljši, a hkrati zatremo razvoj njihovih različnih sposobnosti zaradi občutka sramu, kot so balet, petje, igralstvo … in se še vedno sprašujemo, kje smo naredili napako, da nam niso hvaležni hodijo po napačni poti, in jih gledamo, kako so nesrečni.
Veste, da otroci živijo le za sedanji trenutek in ne poznajo pomena besede včeraj in jutri? Morda se vam zdi, da je to pomembno znanje, ki jim pripomore k odraščanju, a velikokrat se zgodi, da kasneje v življenju, ker jim prehitro vzamemo čas svobode, obtičijo v preteklosti in se bojijo prihodnosti. Prav zaradi te otroške igrivosti in neobremenjenosti nas lahko včasih med povsem nedolžno otroško igro marsikaj naučijo in nam dajo veliko informacij o sebi, s katerimi jim lahko kasneje v življenju pomagamo. Bistvo je očem nevidno, to popolnoma drži, a ko boste pogledali z očmi srca, boste dobili marsikatero informacijo, ki vam je bila do zdaj skrita.
Imate res radi sebe in svojega otroka? Mu želite vse dobro v življenju tako kot zase? Potem prisluhnite sebi in svojemu otroku ter se ne ozirajte na mnenja drugih. Naša dolžnost je, da otroke spravimo na pravo pot. A to ni pot tekmovalnosti in izkazovanja ljubezni z materialnimi dobrinami, to je pot nesebične ljubezni, samospoštovanja, spoštovanja drugih, pot iskanja in razvijanja samega sebe, svoje notranjosti.
Vzpostavite vez med seboj in svojim otrokom, prisluhnite sebi in otroku, takrat boste resnično vedeli, kaj je zanj najbolje in kako mu pomagati, da bo v življenju uspešen in bo našel svojo srečo. Kajti sreče se ne da kupiti, ne moreš je podariti, niti je ne moreš najti za nekoga drugega. Sreča je del našega čustvovanja in notranjega sveta in nanjo lahko vplivamo sami. In vse, kar starševstvo od nas zahteva, je, da svojemu otroku pomagamo, da srečo najde sam!
inspiracije