Zakaj? Zakaj? Zakaj?! Sedim v tišini. Sama sem, popolnoma sama. Vse okrog mene je tako mirno in spokojno. V meni pa kriči: zakaj, zakaj, zakaj?! Solze počasi, druga za drugo polzijo po licu, kot da bi želele sprati vso bolečino, ki jo v tem trenutku čuti moje srce. Žalostna sem, zelo žalostna, občutek obupa se meša z občutkom jeze in strahu. Prežema me občutek samote, praznine in v moji glavi se kot parazit nenehno odvija isti film … isto vprašanje … isti monolog. Zakaj prav jaz? Zakaj se to dogaja prav meni? Sem res tako slaba, nesposobna … kako bom lahko živela naprej, saj nimam moči za nov korak … pa saj nočem naprej … strah me je … občutek strahu je iz trenutka v trenutek večji, bolečina v prsih vse močnejša … najraje bi zakričala, pa nisem sposobna izustiti niti besede … počasi postajam utrujena, tako zelo utrujena …
Brezizhodna situacija
Vsak izmed nas se kdaj znajde v situaciji, iz katere ne vidi izhoda. Velikokrat se znajdemo na mrtvi točki. Kot da bi obstali v času. Dan za dnem ponavljamo iste napake, sprejemamo iste odločitve, občutimo isto nezadovoljstvo in monotonost vsakdana.
Živimo življenje, ki ga ne želimo, delamo stvari, ki jih ne maramo, bivamo z ljudmi, ki jih ne ljubimo ali pa oni ne ljubijo nas, opravljamo poklic, ki nas ne zadovoljuje in izpolnjuje. Živimo, zato ker moramo. Zato ker vsako jutro zazvoni budilka, ki nas opomni, da je pred nami še en dan trpljenja, sprejemanja težkih odločitev in najrazličnejših opravkov, ki jih ne maramo. Živimo zato, da preživimo. Iz dneva v dan se nam dogajajo stvari, ki nas žalostijo, spravljajo v obup in nam vzbujajo občutek strahu. Strahu pred življenjem, strahu pred prihodnostjo, pred samim seboj. Nezadovoljstvo z življenjem in samim seboj je iz dneva v dan vse večje in večje. Znašli smo se v vrtincu življenja, ki nas neusmiljeno premetava in vztrajno vleče proti dnu. Vrtimo se v začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda. Zakaj, zakaj, zakaj?
Vzroke iščemo na napačnem mestu
Izhoda ne najdemo, ker vzroke za svoje težave iščemo na napačnem mestu. Ko se v življenju znajdemo v situaciji, s katero nismo zadovoljni, pa naj gre za pomanjkanje denarja, slabe partnerske odnose, težave na poslovnem ali ljubezenskem področju …, vedno iščemo vzroke za nastale težave zunaj nas: v partnerju, šefu, ki nam ne da povišice, ljudeh, ki so se zarotili proti nam, celo v državi in Bogu. Pa v resnici nihče od njih ni kriv za naše težave in tudi nihče od njih jih ne bo rešil. Občutek nemoči nas sili v obup, brezvoljnost, nezainteresiranost, apatijo in popolno pasivnost. Vsi zelo dobro poznamo izgovore: kako naj najdem službo, ko pa naša država propada, ali pa ... saj so vsi moški isti, le zakaj bi se trudila.
Da se potolažimo in vsaj malo izboljšamo svoje počutje, si mislimo:"Pa saj ima naša soseda istega pa tudi shaja. Bom pa še jaz." itd.Takšno razmišljanje ne reši našega problema, takšno razmišljanje nas zadržuje na mestu in na koncu popolnoma ustavi. Znajdemo se v vrtincu ponavljajočih se uničevalnih misli, v vrtincu obsojanj in projiciranju krivde na druge ljudi, dogodke in situacije.
Postanimo odgovorni
Če želimo resnično poiskati pot, ki nas bo popeljala k rešitvi naše težave, moramo najprej spremeniti svojo miselnost. Za svoje življenje smo lahko odgovorni samo sami. Nihče na svetu nima moči, da bi nadziral, usmerjal ali kakorkoli vplival na naše življenje, če mi tega ne dovolimo. Zato je nujno treba prenehati obtoževati druge za vse, kar se nam dogaja, in se končno soočiti sami s seboj. Vzroki za vse slabo, ki se nam dogaja v življenju, se namreč skrivajo v nas samih. Mi smo tisti, ki ustvarjamo svojo realnost – dobro ali slabo, srečno ali nesrečno. Našo realnost, naše celotno življenje ustvarjajo naše misli. Orodje za želene spremembe imamo vedno pri roki, samo uporabljati ga ne znamo. Mi sami imamo neprecenljivo moč, da ustvarimo vse, kar si resnično želimo. Misli so kot čopič, s katerim barvamo platno svojega življenja. Od nas in naših odločitev pa je odvisno, ali bomo pri svojem ustvarjanju uporabljali čudovite, pisane barve ali samo črno in belo.
Podzavest vodi naše življenje
Če so torej misli tiste, ki kreirajo naše življenje, bi morala biti naša pot do želenih sprememb potemtakem zelo preprosta. Negativne misli zamenjamo s pozitivnimi in naše življenje je pravljica. Pa žal ni tako. Skoraj 80 odstotkov naših misli je podzavestnih in teh misli se ne zavedamo. Izhajajo oz. kreirajo se na podlagi globoko zakoreninjenih podzavestnih prepričanj, prevzetih vzorcev, čustveno obarvanih dogodkov našega celotnega življenja. Ker se teh misli ne zavedamo, nanje tudi nimamo zavestnega vpliva. Delujejo popolnoma avtonomno in kot avtopilot vodijo naše življenje, ustvarjajo dogodke, pritegnejo ljudi in situacije v naša življenja. Če npr. v svoji podzavesti nosimo prepričanje, da je življenje trpljenje, bomo v svoje življenje privabljali situacije, ki bodo skladne s tem prepričanjem. Ker ne vemo, kako v svojem bistvu resnično delujemo, ker v resnici sploh ne vemo, kdo smo, za vse, kar se nam dogaja, krivimo zunanje okoliščine. Kar poglejte v svojo preteklost. Hitro boste odkrili svoj vzorec – določeni dogodki, določene situacije, določena vrsta ljudi se kar naprej ponavljajo v vaših življenjih. In ponavljali se bodo, vse dokler ne boste razrešili vzroka, ki ustvarja te posledice v vaših življenjih.
Skozi celotno obdobje bivanja smo se veliko naučili, prav tako smo prevzeli veliko prepričanj o sebi, svetu, ljudeh, doživeli veliko čustveno pozitivnih in negativnih dogodkov. Vse to pa je skrbno shranjeno v naši skrinjici življenja, v naši podzavesti, ki zdaj neodvisno od naših zavestnih želja uravnava naša življenja, vpliva na naše doživljanje sveta, ljudi in samega sebe.
Še enkrat bi želela povedati, da niso zunanje situacije, dogodki ali pa ljudje tisti, ki v nas povzročijo negativne občutke in negativno doživljanje. Oni so samo sprožitelj, vzrok za naš kakršenkoli negativni odziv ali občutek pa je vedno v nas samih. V življenju ni negativnih ali pozitivnih situacij, prav tako ni dobrih in slabih ljudi. Vsi – ljudje, dogodki, življenjske situacije, so v svoji osnovi nevtralni, dokler jim mi ne pripišemo pomena, jih ovrednotimo za dobre ali slabe. Kako bomo kakšno situacijo ovrednotili ali kako se bomo odzvali na posamezni dogodek v svojem življenju, pa je odvisno od tega, kakšna prepričanja in vrednote nosimo v sebi.
Kako si pomagamo?
In kako si lahko zdaj pomagamo, ko poznamo resnico o sebi? Kako lahko spremenimo svoje življenje, kako smo lahko srečni, ko pa v sebi nosimo toliko destruktivnih prepričanj, negativnih vzorcev in čustveno obarvanih dogodkov, ki samodejno uravnavajo naše misli, te pa ustvarjajo naše življenje?
Prvi in najtežji korak k preobrazbi ste že naredili, ko ste sprejeli resnico o sebi. Zavedate se, da vam prenašanje krivde na zunanje okoliščine in na druge ljudi ne prinese želenih rezultatov. Prinese vam samo negativne občutke, žalost, obup, obsojanje in še globlje brezno. V nobenem primeru pa ne izboljšanja. O tem ste prepričani, saj ste že vse to preizkusili. Pa še vedno ostajate na mestu.
Od zdaj boste rešitve za svoje težave iskali znotraj sebe. Poiskali boste notranjo moč, poiskali boste svoj pravi jaz. Ne bom rekla, da je postopek spreminjanja lahek, hiter in preprost. Ko začnemo brskati po svoji notranjosti, se soočamo s svojimi najhujšimi strahovi, s svojo največjo bolečino. Zelo težko je sprejeti dejstvo, da je vse, kar se nam dogaja v naših življenjih, posledica nas samih, posledica čudovite kreacije človeka, ki je nastala skozi življenjske izkušnje, skozi učenje in opazovanje. Pa vendar je tako. Prej ko sprejmemo to edino resnico, prej začnemo korakati k sreči, veselju in ljubezni.
Po drugi strani pa nam to spoznanje prinese čudovito razsvetljenje. V trenutku, ko sprejmemo resnico o sebi, postanemo drug človek. Ne čakamo več, da se življenje zgodi. Z neverjetno močjo, veseljem in žarom v očeh vzamemo v roke svoj čopič in s pisanimi barvami zarišemo prvo črto na platno svojega življenja. Občutek je neverjeten. Končno se zavedamo, da smo lahko vse, da lahko imamo vse, kar smo si kdaj želeli in o čemer smo sanjali. Končno smo lahko to … kar smo … čudovita, enkratna, popolna kreacija narave.
Zdaj nič več ne jokam. Bolečina v prsih je popolnoma izginila. V sebi čutim neverjetno moč in energijo. Občutki sreče, zadovoljstva in ljubezni preplavljajo moje telo. Vse je tako mirno, spokojno in jaz sem tako zelo srečna. Zakaj? Zakaj? Zakaj?! Prvič v življenju vem, kdo sem … vem, kaj hočem in kam sem namenjena. Zdaj sem resnično svobodna.
inspiracije