Srčno in duhovno starševstvo

Srčno in duhovno starševstvo – gre za družinsko celico, kjer sta oba starša zavestna in budna opazovalca svojega doživljanja v odnosu s partnerjem in otroki. Sta budna opazovalca misli in čustev ter sledita srcu.

Srčno starševstvo torej nima nobene zveze z religijo ali hipijevskim odnosom do življenja. Gre za skupnost, kjer si starša zavestno prizadevata za lastno osebnostno in duhovno rast, z namenom da presežeta ego in stopita v srce. Kot taka sta zgled in v podporo svojim otrokom, ki bodo nekoč odrasli posamezniki.

Tu ne gre za permisivno vzgojo, kjer se otroku ne postavljajo meje, niti ne gre za represivno vzgojo, kjer se otrokov potencial zatira, ampak gre za zavestno, budno in prisotno starševstvo, kjer si starša aktivno prizadevata za osebnostno rast ter se zavedata, da sta skupaj z namenom, da složno predelujeta vzorce (čustva, misli in morda travme iz otroštva), omejitve in presežeta blokade. Zavedata se, da sta skupaj, ker v sebi nosita podobne vzorce in omejitve, in od njih ne bežita. Zavedata se, da sta drug drugemu ogledalo, in to ogledalo sprejemata skozi osvobajanja, odpuščanje.

Posledično za svojega otroka ustvarjata družinsko vzdušje, kjer se otrok počuti varnega, ne čuti potrebe, da bi moral skrbeti za srečo staršev (ko si starša ne prizadevata za osebnostno in duhovno rast in ostajata v primežu disfunkcionalnih čustev, otrok namreč nezavedno deluje v smeri osrečevanja staršev) in lahko zdravo razvija svoj potencial.

V duhovnem starševstvu starša nista vsemogočna ali popolna, temveč si priznata tako svoje prednosti kot pomanjkljivosti. Starša ljubezni do otrok ne kompenzirata z igračami in drugimi materialnimi dobrinami, temveč s prizadevanjem za svojo rast osvobajata kreativno energijo in ustvarjata družinski prostor, kjer se otrok čuti sprejetega in ljubljenega. Del vzgoje je tudi postavljanje zdravih meja otroku, ki jih potrebuje, da zraste v funkcionalno in zdravo osebnost. 

Srčno starševstvo ni starševstvo, kjer otroci postavljajo pravila in kjer je vse dovoljeno. Tudi ni starševstvo, kjer otroku nič ni dovoljeno, ampak je pravzaprav ravnotežje med obema.

Starša delujeta iz srčnega centra ali preprosto iz srca. Družinsko celico sestavlja vrednotni sistem, ki ceni in spoštuje zavestno prizadevanje za rast in modrosti srca – povezanost, sodelovanje, zaupanje, sprejemanje, sočutje, povezanost z naravo in poznavanje t. i. zakona privlačnosti.

Pomemben del je tudi redna skrb za sproščanje in posvečanje notranji dinamiki v miru in tišini ter redno prakso le-tega oz. različnih tovrstnih tehnik. Bistveno je opazovanje doživljanja in izražanja le-tega ter zavestna odločitev za osebnostno rast. 

V sproščanje in poslušanje notranjega potenciala in spoznavanje energije se počasi uvaja tudi otroka, ki se tako opremi z veščinami za življenje. Velja omeniti, da so današnji otroci vse bolj in bolj intuitivni in s svojim vedenjem kažejo na anomalije v družini, družbi in sistemu, ki že dolgo ni več primeren za otroke, ki prihajajo. Kot pišejo številne knjige, gre za vibracijsko visoko razvite otroke, ki s svojo prisotnostjo zahtevajo drugačen način vzgoje in uvajanja v družbo. Z včasih negativno naravnanostjo kažejo na neravnovesje in celo nepravilnosti v družini, odnosu med staršema ter družbi na splošno. So pravzaprav zrcalo stanja v družbi, zato je resnično treba spremeniti pristope. Najprej se začne pri sami družini, starših in vzdušju doma. 

Kaj je torej rdeča nit srčnega starševstva?

• Zavedanje, da je vsaka oseba (s svojo unikatno energetsko in vibracijsko sestavljenostjo) individuum, s svojim edinstvenim poslanstvom na Zemlji (pri otrocih opazujemo, spoznavamo in spodbujamo njihove potenciale, tako da spoznavamo sebe, si prizadevamo za rast in tudi zares rastemo). 
• Otroku prisluhnemo, a mu hkrati postavljamo zdrave meje, ki jih v življenju potrebuje (to lahko dosežemo le tako, da smo zdrava starševska avtoriteta, ki ji otrok sledi, kar dosežemo le tako, da si prizadevamo za rast in tudi zares rastemo).
• Zavedanje, da energija sledi misli in da je zelo pomembno, kakšne misli imamo, kako čustvujemo, ter da se trudimo preseči vzorce, ki nas omejujejo ali držijo v negativnosti.
• Zavedanje, da smo vsi ogledalo vsem. Da je torej otrok naše ogledalo, in kar nas moti, utruja pri njem, je nekaj, kar imamo sami in moramo preseči pri sebi. Enako velja za partnerja, ki je prav tako ogledalo.
• Priznavanje tako negativne plati sebe kot pozitivne ter iskanje ravnovesja med njima.
• Pripravljenost rasti in se razvijati v odnosu – pripravljenost se soočiti s čustvi.
• Izvajanje redne družinske meditativne prakse in tehnik sproščanja.
• Zaupanje v višjo silo (tega se učimo sami in to modrost posredujemo otrokom).
• Zavedanje, da smo vsi eno, neločljivo povezana celota, in da v skladu s tem sovplivamo na drugega. To spoznanje nas pravzaprav motivira, da delamo v skladu s srcem, da se imamo radi in da smo drug do drugega ljubeči in sočutni.